VNETJE UŠESA
V Evropi otrok jemlje antibiotike (zaradi različnih vnetij) v povprečju šest do sedem tednov na leto. Vnetje ušesa se imenuje otitis in je razlog za številčno predpisovanje antibiotikov, saj je eno najpogostejših obolenj pri otrocih do treh let. Uho – njegov srednji del – je namreč zaradi povezave z žrelom in nosom zelo privlačno za vnetne procese. K pogostejšim okužbam prispevajo še nižji socialni status in posledično skromnejše razmere, ki med drugim pomenijo tudi slabšo prehrano oz. slabši imunski sistem. Ob ponavljajočih se vnetjih je smiselno razmišljati o cepljenju, bolnega otroka pa čim dlje izolirati od drugih otrok, saj se okužbe med njimi zlahka prenašajo.
Vnetje srednjega ušesa
V ušesu najpogosteje prihaja do dveh vnetnih procesov, vnetje zunanjega sluhovoda in vnetje srednjega ušesa. Do slednjega pride, ker je uho z nosno votlino in žrelom povezano preko evstahijeve tube, pri odraslem tri in pol centimetrov velikega organa v sredini glave. Bolezen povzročata dva mehanizma. Prvi je prav evstahijeva cev, ki omogoča zračenje in čiščenje srednjega ušesa, kar je pomembno za normalen sluh. Pri otrocih je krajša, širša in leži bolj vodoravno, zato se lažje zapre, posledično pa je motena prezračenost srednjega ušesa. Drugi mehanizem pa je vnetje sluznice notranjega ušesa zaradi mikrobov, ki pridejo v srednje uho iz nosu oz. žrela. Ko smo prehlajeni, namreč v nosno votlino vdrejo bakterije in vir., ki se po sluznici nosnega dela žrela preko evstahijeve tube prenesejo v srednje uho. Zato je teh vnetij srednjega ušesa, posebej pri otrocih, ki se zlasti v obdobju vrtca zadržujejo v velikih skupinah, kjer pridejo v stik z drugimi okuženimi, več.
K pogostejšemu, celo kroničnemu obolevanju prispeva še žrelni mandelj, ki privlači klice, ki se nato širijo v srednje uho. Pri otrocih so namreč prva tri leta mandeljni in žrelnica večji, saj predstavljajo osnovno obrambo pred okužbami. Na račun povečanih mandljev je blokiran vhod v tubo, zaradi česar pride do podtlaka in nabiranja tekočine v srednjem ušesu. Pogosto sledi operacija z odstranitvijo mandljev, zaradi katere bodo otroci boljše dihali skozi nos.
Simptomi
Prvi in tudi najhujši znak je bolečina, otroci se grabijo za uho, so nejevoljni in nimajo teka. Vnetje pogosto spremljajo povišana telesna temperatura, slabši sluh, občutek šumenja in gnojni izcedek. Za majhne otroke so značilni nespecifični znaki, kot so razdražljivost, jokavost, bruhanje in driska, sicer pa so lahko znaki enaki kot pri prehladu (kašljanje, zamašen nos, izcedek iz nosa, boleče žrelo). Ob hudem vnetju lahko pride tudi do predrtja bobniča. Takrat pride do izcedka iz ušesa in do zmanjšanja bolečine. Če vnetja ne zdravimo, lahko nastane tudi trajna okvara sluha. Če se gnoj razširi še na mastoidno kost za ušesom (opazna rdečina na koži), pride do mastoiditisa in potrebna je operacija, ki pomeni vrtanje luknje v kost, vstavitev cevke v mastoid skozi bobnič, da se gnoj izteka. Če je otrok kljub domnevnemu vnetju dobro razpoložen, počakamo nekaj dni, otroka zdravimo z zdravili za zniževanje temperature. Tudi brez antibiotikov namreč lahko pride do izboljšanja.
Diagnoza
Za diagnozo je največkrat dovolj skrben raz – govor s starši in podroben klinični pregled, predvsem ušes s posebnim instrumentom otoskopom. Včasih so potrebne še dodatne preiskave, kot so: preiskave sluha in mikrobiološki pregled izcedka iz ušesa.
Zdravljenje
Za zdravljenje z bakterijami povzročenih vnetij srednjega ušesa se predpiše antibiotično zdravljenje, ki traja teden do deset dni. Zelo pomembno je do konca pojesti zdravilo, saj lahko nekaj bakterij preživi in okužba se bo ponovila. Preživele bakterije, ki so bile v stiku z antibiotikom, lahko namreč razvijejo obrambne mehanizme odpornosti (rezistenca), zaradi katerih zdravila ob ponovni okužbi ne bodo več prijela. Zdravnik pa nam lahko predpiše pri vnetju srednjega ušesa tudi zdravila proti povišani telesni temperaturi, proti bolečinam ter kapljice za nos, ki zmanjšajo oteklino nosne sluznice in izboljšajo prezračenost srednjega ušesa. Janez Rebol za otroke s ponavljajočimi se vnetji priporoča cepljenje proti bakterijam pnevmokok in hemofilus, najpogostejšima povzročiteljema okužb dihal pri človeku. Pnevmokoki so bakterije v nosno žrelnem prostoru in običajno ne povzročajo nobenih težav. S človeka na človeka se lahko prenesejo preko kužnih kapljic ob kašljanju in kihanju. Če zaradi slabšega imunskega sistema oz. padca odpornosti zbolimo, pnevmokok lahko povzroči vnetje obnosnih votlin, vnetje srednjega ušesa, pljučnico, okužbo krvi (sepso) in vnetje možganskih ovojnic (meningitis). Značilni bakterijski okužbi dihal sta angina in pljučnica. Pogost je tudi vir. gripe, ki se pojavlja predvsem v zimskih mesecih. Ogroženi so zlasti majhni otroci, starejši ljudje, ljudje s kroničnimi boleznimi in imunskimi pomanjkljivostmi. V Sloveniji je od leta 2015 cepljenje otrok proti pnevmokokom uvedeno v nacionalni program cepljenja in zaščite z zdravili kot neobvezno cepljenje, ki pa je plačano iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Cepljenje proti pnevmokoknim okužbam se priporoča tudi osebam, starim 65 let in več, ter osebam z nekaterimi kroničnimi boleznimi in stanji, ki imajo večje tveganje za nastanek invazivne pnevmokokne bolezni.
Vnetje zunanjega sluhovoda
Vnetje zunanjega sluhovoda je običajno posledica okužbe z bakterijami ali glivicami, do katerih pride pogosto poleti zaradi kopanja v bazenih ali zaradi poškodbe sluhovoda, na primer zaradi pretiranega čiščenja z vatiranimi palčkami. Tovrstno vnetje občutimo kot bolečino, ki je poudarjena ob dotiku. Običajno vnetje spremljajo še povišana telesna temperatura, motnje sluha in splošno slabo počutje, neredko tudi izcedek iz ušesa. Bolezenske znake spremlja še splošno slabo počutje, pri otrocih pa nespecifični znaki, kot so razdražljivost, jokavost, nabiranje sluzi v nosu in neješčost.
Ušesno maslo in vnetje
Ušesno maslo ali cerumen je normalen produkt ušesnih žlez in služi kot zaščita za sluhovod, od koder se praviloma izloča sam, kar se zgodi med žvečenjem. Njegov kislinski plašč nas ščiti pred razraščanjem glivic, ki jim kislo ne prija. Največja težava ušesnega masla pri otitisu je, da težko postavimo diagnozo, še posebej pri majhnem otroku, ki ima ozek sluhovod in majhen bobnič. In če je v sluhovodu strjeno ušesno maslo (kamor smo ga denimo potisnili z vatirano palčko), ga bo z otoskopom težko videti in očistiti. Povečano izločanje cerumna lahko povzročijo tudi slušni aparati, saj je prekinjeno samodejno odtekanje masla iz ušesa. Nastal bo ušesni zamašek, ki popolnoma zapre sluhovod, zaznali pa ga bomo kot pritisk, srbenje, bolečino, šumenje, spremenjeno zaznavanje lastnega glasu in delno izgubo sluha. Vzrok je sicer lahko tudi vdor in zastoj vode v sluhovodu, kjer povzroči nabrekanje ušesnega masla. Ušesni zamašek lahko vodi tudi do vnetja z gnojnim izcedkom zunanjega sluhovoda ali srednjega ušesa. Pri uporabnikih slušnega aparata je pogosto kronično vnetje srednjega ušesa s perforacijo (luknjico) bobniča ali zarastlinami v srednjem ušesu.
Preventiva in zdravljenje
Če je otrok že bolan, ga čim dlje zadržimo doma, saj se mikrobi, še posebej pri otrocih, zlahka prenašajo. Doječe matere naj otroka dojijo čim dlje, saj bo tako otrokov imunski sistem stabilen. Prav tako se izogibajmo cigaretnemu dimu. Priporočljiva je uporaba fiziološke raztopine ali morske vode, saj redči sluz in pomaga pri odstranjevanju suhih izločkov. Pri vnetju srednjega ušesa in obnosnih votlin se uporabljajo tudi nosni dekongestivi, ki zmanjšujejo nabreklost nosne sluznice in izločanje sluzi, dosegljiva pa so v lekarni brez recepta. Izboljšajo prehodnost evstahijeve cevi in blažijo spremljajoče znake nahoda.
Splošni ukrepi pri vnetju srednjega ušesa
Žvečenje hrane (priporoča se tudi žvečilni gumi brez sladkorja) naravno spodbuja izločanje ušesnega masla in dobro prezračuje uho.
V času okužbe je prepovedan stik z vodo, še posebej tisto v bazenih, polno nečistoč in kemikalij.
Pri vnetju srednjega ušesa je odsvetovano polaganje toplih krp ali drugih virov toplote na prizadeto mesto, saj lahko spodbudi širjenje okužbe.
Uživajte veliko sadja in zelenjave.
Če oseba, ki slabo sliši, kljub slušnemu aparatu ne sliši, je težava lahko v zamašenem ali vnetem ušesu. Ko je uho vneto, se odsvetuje nošenje slušnega aparata, dokler traja vnetje.
Avtorica: Petra Bauman
Sogovoronik: Janez Rebol, dr. med., spec. ORL, UKC Maribor
