SUBJEKTIVNE IN OBJEKTIVNE PREISKAVE SLUHA
V ORL ambulanti se boste srečali z različnimi preiskavami sluha. Še pred tem bo opravljena anamneza. Zastavljena vam bodo jasno usmerjena vprašanja, da bi zdravnik izvedel čim več o težavah s sluhom, kot na primer, kdaj je po vašem mnenju prišlo do izgube, kroničnih boleznih, okužbah, izpostavljenosti glasnemu hrupu, morebitni uporabi ototoksičnih antibiotikov, o težavah s sluhom v družini, poškodbah glave ipd. Nato sledi natančen otorinolaringološki klinični pregled, ki vključuje subjektivne in objektivne preiskave sluha. Preglejmo le najpogostejše preiskave.
Subjektivne preiskave sluha
Pri vseh opisanih preiskavah je pacientovo neomajno sodelovanje nujno. S tem bistveno pripomore k uspešnim preiskavam. Najprej naredimo preprosto kvalitativno preiskavo sluha pri kateri z uporabo glasbenih vilic preverjamo zaznavo zvoka po zračni poti (vilice držimo pred sluhovodom) in po kostni poti (vilice prislonimo na mastoidno kost). Kvantitativno izgubo sluha pa ocenimo s pomočjo šepeta in glasnega govora (do 6 metrov oddaljenega od posameznega pacientovega ušesa), med tem pa zamašimo sluhovod nasprotnega ušesa. Govorimo številke in merimo razdaljo, na kateri jih pacient še sliši in pravilno ponovi. V vsaki otorinolaringološki ambulanti se opravljajo sicer subjektivne preiskave sluha ali t.i. pražna tonska avdiometrija.
Avdiometer je naprava, ki proizvaja tone v frekvenčem razponu od 125 Hz do 8 kHz (8000 Hz) in v jakostnem razponu od 0 dB pa vse tja do 120 dB glasnosti. Čez uhlje namestimo slušalke preko katerih predvajamo tone različnih frekvenc ter opazujemo pacienta pri kateri najnižji jakosti že zazna zvočni dražljaj. Zvočni dražljaji se merijo v decibelih (dB). Delovanje notranjega ušesa in slušne poti vse do zavestne zaznave zvoka preverjamo s pražno tonsko avdiometrijo po kostni poti, tako da kostni vibrator namestimo na mastoidno kost in predvajamo tone različnih jakosti in frekvenc ter merimo prag zaznave. Motnjo pri delovanju notranjega ušesa in v celotni slušni poti označujemo kot zaznavno izgubo sluha (ocenjujemo jo z merjenjem sluha po kostni poti).
Stanje srednjega ušesa dobro preverjamo s timpanometrijo, imenovano tudi impendansmetrijo. S to meritvijo preverimo gibanje bobniča ter kladivca in nakovalca ob negativnem, ničelnem in pozitivnem tlaku v sluhovodu. Prevodni sistem srednjega ušesa se ob zvoku najbolj premakne, če je tlak pred bobničem in za njim enak. Torej, če je tlak v bobnični votlini nič, se ob dovajanju zvoka veriga najbolj premakne. Tako dobimo krivuljo A, z vrhom ob tlaku nič. Če je v srednjem ušesu tekočina, se gibanje prenosnega mehanizma ne spremeni glede na tlak v srednjem ušesu – dobimo ravno krivuljo, torej krivuljo B. Če pa je tlak v srednjem ušesu negativen, pride do največjih premikov takrat, ko je tudi tlak v zunanjem sluhovodu negativen, tako je vrh največjega premika v vrednostih negativnega tlaka. Tako obliko krivulje imenujemo krivuljo C.
Objektivne preiskave sluha Pri teh preiskavah pacientovo sodelovanje ni potrebno in ga lahko opravljamo že ob otrokovem rojstvu. Meritev zvočnega sevanja ušesa oziroma merjenje otoakustičnih emisij notranjega ušesa, ki temelji na tem, da zunanje dlačnice zaradi svojega prilagajanja na zvočni dražljaj tvorijo zvok, ki je izmerljiv. Ločimo več vrst merjenih emisij in sicer spontane (SOAE) ter izzvane oziroma evocirane (TEOAE, DPOAE).
Med tovrstne preiskave uvrščamo vse elektrofiziološke meritve slušne poti od akustičnih potencialov možganskega debla (APMD) do preiskav, ki jih uporabljamo le pri gluhih pacientih, kot je npr. elektrokohleografija in električna APMD.
Skoraj pri vseh bolnikih z okvaro sluha ali pri tistih, ki so gluhi, opravimo tudi slikovne preiskave senčnične kosti in možganov in sicer na dva načina; z računalniško tomografijo (CT) in magnetnoresonančnim slikanjem (MRI).
Naročite se na brezplačno informativno meritev sluha z avdiometrom >>
