STANJE OSKRBE S SLUŠNIMI APARATI V EVROPI

Drage bralke in bralci,

za vas smo prevedli poročilo, ki preučuje cenovno dostopnost oskrbe s slušnimi aparati naglušnim osebam v Evropi.

To poročilo je neposreden rezultat ESSEN DEKLARACIJE 2015 * in potrebe po pridobitvi boljšega pregleda dostopnosti slušnih aparatov v Evropi. Poleg deklaracije smo sprožili tudi raziskavo, s katero smo bolj natančno pregledali dokaze o tem, kako so naglušne osebe v Evropi pri pridobivanju slušnih aparatov podprte. Osredotočili smo se predvsem na oskrbo slušnih aparatov za odrasle osebe, vendar smo vključili tudi dodatne informacije povezane z oskrbo otrok.

Deklaracija poziva evropske vlade, naj zagotovijo dostop do cenovno ugodnih in kakovostnih slušnih aparatov, dodatnih naprav za poslušanje in ostalih slušnih pripomočkov, ter omogočijo ustrezne standarde usposabljanja za njihovo pravilno uporabo. Ta temelji tudi na Konvenciji ZN o pravicah invalidov, ki pravi:

Pri zagotavljanju te pravice 51 milijonom naglušnih v Evropski uniji, je najbolj učinkovita oskrba slušnih aparatov preko financiranja države in širjenja ponudbe dodatnih naprav za poslušanje (ALD).

Kaj pomeni oskrba preko financiranja države? V EU poznamo državno financiranje, univerzalno zavarovanje ali druga sredstva za omogočanje nadomestil, ki so pogosto del zdravstvenih politik, potrjenih s strani države. V praksi to pomeni, da morajo države članice zagotoviti cenovno dostopnost, ki za naglušne državljane ne predstavlja ovir pri uveljavljanju njihovih pravic.

Oskrba s slušnimi aparati je le prvi osnovni korak, zagotoviti pa je potrebno tudi doseganje kakovostnih standardov, ter uporabnikom nuditi nadaljnjo oskrbo, vključno s svetovanjem. Teh dodatnih storitev v tem poročilu nismo preučili, saj smo se osredotočili na nadomestila za slušne aparate. Priporočljivo je, da se primerjajo tudi dodatne storitve, ki so namenjene uporabnikom slušnih aparatov. Odbor EFHOH

* Prenos ESSEN DEKLARACIJE 2015 (v angleškem jeziku) >>

UGOTOVITVE

Zagotavljanje storitev je po Evropi različno, odzivi pa so pokazali, da je upravljanje nekaterih zdravstvenih sistemov izjemno preprosto, nekateri pa so se izkazali za izjemno zapletene. V Evropi imajo številne države nacionalne zdravstvene/zavarovalne sisteme, v katerih vsi državljani plačujejo davek za zagotavljanje zdravstvenih storitev. Poznamo države, ki upravljajo zasebne sisteme zavarovanja, med katerimi sta na primer Belgija in Nizozemska.

V splošnem lahko v Evropi opazimo določeno raven nadomestil, ki v celoti pogosto krijejo le nižje cenovne razrede slušnih aparatov, pri ostalih slušnih aparatih višjih cenovnih razredov pa nadomestila pokrijejo le del cene. Ta sistem omogoča zagotavljanje izbire, nadzora nad storitvami za uporabnike slušnih aparatov, kot tudi hitrejše ocenjevanje in napotitev s strani specialistov.

Za države, kot je Združeno Kraljestvo, kjer obstaja nacionalno zdravstvo z univerzalnimi nadomestili, naglušni nimajo pravice do izbire slušnega pripomočka, tudi tistih iz nižjega cenovnega razreda, saj je odločitev za nakup določene znamke odvisna od zdravstvenih delavcev. Tovrsten sistem ima pomanjkljivosti glede zagotavljanja izbire in učinek »upočasnjevanja« pri ocenjevanju in napotitvi.

Oskrba s slušnimi aparati je le prvi osnovni korak, zagotoviti pa je potrebno tudi doseganje standardov kakovosti, ter uporabnikom nuditi nadaljnjo oskrbo, vključno s svetovanjem. Sodelovanje uporabnikov pri načrtovanju oskrbe omogoča, da ti lahko sprejemajo lastne odločitve, kar prispeva tudi k učinkovitosti zdravstvenega sistema. Prav zaradi tega je razumevanje razlik po Evropi in spremljanje primerov dobre prakse, lahko katalizator za boljše naložbe pri oskrbi slušnih pripomočkov v Evropi.

Razlike pri dostopnosti slušnih aparatov in s tem povezanih storitev so zaskrbljujoče, saj lahko predstavljajo ovire za neodvisno življenje in izboljšanje kakovosti življenja. Nekatere države se ravnajo bolj pozitivno, saj zdravstvo in s tem povezana nadomestila pri oblikovanju nacionalnih zdravstvenih načrtov postavijo na prvo mesto, vendar je potrebno narediti več. Nikjer ni dovoljeno, da bi oseba, ki potrebuje dva slušna aparata, pridobila nadomestilo le za en slušni aparat, ali da bi postopek pridobitve slušnih pripomočkov trajal dlje od 6 mesecev.

Nedavno poročilo ** ekonomista s področja zdravstva Dr. Laurence Hartman-a je jasno poudarilo izboljšano dostopnost do slušnih pripomočkov. Poročilo navaja, da je cena nerehabilitirane izgube sluha v Evropi 178 bilijonov EUR na leto. Za vsak evro, ki ga porabijo za storitve s področja slušnih pripomočkov, vlade v zameno dobijo 10 evrov (zmanjšani skupni stroški nezdravljene izgube sluha).

Oskrba s slušnimi pripomočki ima pozitiven učinek, saj izboljšuje kvaliteto življenja, kar prispeva k boljši družbi. Evropska politika za javno zdravje bi morala izgubo sluha obravnavati kot eno izmed glavnih tematik v njenem akcijskem načrtu.

**