NAGLUŠNI NAGLUŠNEMU: UČENJE RAZUMEVANJA SLIŠANEGA ALI SLIŠANO IN OBENEM VIDENO JE BOLJŠE!
Proces novega učenja je dolgotrajen in naporen. Še posebej za starejše. Pomagamo si tako, da izkoristimo evolucijsko sposobnost naših možganov, da podzavestno prepoznavajo naravne zvoke in začnemo svoje učenje v naravi. Pri tem postopno povečujemo uporabo slušnih aparatov od ure ali dveh na dan do celodnevne.
Kriterij je pojav prvih znakov glavobola – takrat prenehamo in počakamo na naslednji dan! Naslednji nasvet je, da začnemo uporabljati slušne aparate v tišjih in naravnih okoljih. S tem izgubimo najmanj energije in obenem možgane spodbudimo h aktivnemu sledenju zvokom v okolici. Zvok vetra, šum vode, grmenje, lajež psa, ptičje petje itd. Obenem poskušamo čim več komunicirati s svojim bližnjimi, najprej na štiri oči in šele kasneje z več sogovorniki. Šele ko smo suvereni v pogovoru z eno osebo, preidemo h pogovoru v skupini.
Pri pogovoru se osredotočimo na več okoliščin. Najprej na okolje, v katerem se pogovor odvija. Po možnosti, se pogovarjamo v tihem in svetlem prostoru, da ni v ozadju motečega hrupa in da se jasno vidi obraz sogovornika. V primeru, da to ni možno, naj bo pogovor takšen, da uporabljajmo kratke stavke s skromnim besednjakom brez tujk in da ne preskakujemo s teme na temo. Tudi na splošno se pri pogovoru držimo nekaterih pravil:
- Vedno smo obrnjeni sogovorniku.
- Lepo prosimo sogovornika, da se ne premika in ne koraka med pogovorom.
- Govorimo normalno glasno in se ne trudimo s pretirano artikulacijo.
- Sogovornik naj ne zakriva ust s pričesko, roko, cigareto, žvečenjem in podobnim.
- Vedno govori le ena oseba istočasno.
- Če sogovornika ne razumemo, prosimo, da povedano ponovi z drugimi besedami ali uporabi list in pisalo.
Med pogovorom sistematično vadimo razumevanje govora. Skušajmo poslušati sogovornika in se osredotočiti na njegovo izgovorjavo, poudarke in intonacijo v glasu. Je glasno, dramatično in čustveno ali je hladno in racionalno ali je monotono ali kaj drugega? Sogovornika istočasno opazujemo in poskušamo razbrati njegovo govorico telesa. Drža telesa izraža odnos govornika do tistega, o čemer govori. Nebesedna govorica obsega držo telesa, kretnje, mimiko, pogled v prostor in še kaj. S tem se izboljša razumevanje govora, tako lahko „preberemo“ manjkajoče glasove, katerih ne slišimo zaradi naglušnosti.
Kako se naučiti brati govorico telesa? Podobno kot pri govoru. Vsaj petnajst minut na dan posvetimo preučevanju in prepoznavanju kretenj. Za začetek na televiziji utišajte glas in samo z gledanjem slike ugotovite, kaj se dogaja. Glas vključite vsakih pet minut, tako da preverite, kako natančni ste pri razumevanju dogajanja na televiziji. Tudi sestanki in družabne prireditve so odlična priložnost za opazovanje. Poleg kretenj bodite pozorni tudi na obrazne mimike, pantomimo, demonstracijo in izrazno živahnost.
Za konec, berimo, berimo in še enkrat berimo! S tem si širimo besedni zaklad in spoznavamo nove besede kar nam pomaga pri ugibanju pomena govora, ko zaradi naglušnosti zgrešimo kak glas ali celo besedo. Naslednjič se bomo pogovarjali o aktivnem usmerjanju sogovornika v pogovoru.
Piše: Marko Štanta
