NAGLUŠNI NAGLUŠNEMU

10 let po izdaji 1. knjige nastajajo novi zapisi

Avtor: MARKO ŠTANTA

O avtorju

Marko Štanta se je rodil težko naglušen in se vsakodnevno srečuje s težavami, ki jih prinaša njegova naglušnost. Da bi pomagal drugim, je leta 2013 napisal knjigo Naglušni naglušnemu: o sluhu in slušnih aparatih, kjer na preprost način opiše katere omejitve prinaša izguba sluha, kako se prilagoditi svoji naglušnosti in kako omiliti težave s pomočjo slušnih aparatov.

Njegove osebne izkušnje so se od izdaje 1. knjige leta 2013 dodatno obogatile, zato v želji po posredovanju novega znanja in izkušenj naprej, nastajajo sveži zapisi, ki jih boste lahko prvi prebirali prav na tej strani.

december 2022

KAJ POTREBUJEMO PRI SLUŠNEM APARATU

Slušni aparati in njihova uporaba so nikoli končana zgodba. Tehnološki razvoj, moderni način življenja in nova spoznanja o ušesih, sluhu ter delovanju možganov prinašajo nove in nove izzive. V zadnjih letih je prišlo do eksplozije tehnološkega razvoja na področju slušnih aparatov. Proizvajalci ponujajo številne modele v različnih cenovnih razredih in ponudba je vedno bolj nepregledna. V slušne aparate se vgrajuje vedno več tehnologije, bolj ali manj koristne, kar povzroča številne dileme. Katere tehnologije prinašajo praktične koristi za izboljšanje slišnosti in razumevanja govora? Kaj ponujajo dražji slušni aparati v primerjavi s cenejšimi modeli?

Razumeti moramo, da so slušni aparati kot proteza: še najboljša proteza nam ne more povrniti občutka in zmožnosti izgubljene roke ali noge, podobno je tudi s slušnimi aparati – ne morejo v celoti povrniti izgubljenega sluha, nam pa bistveno olajšajo življenje. Zato je pomembno, da razumemo, kaj nudijo in kakšne možnosti izbire imamo pri nakupu slušnih aparatov.

Najpomembnejša lastnost slušnega aparata je omogočanje slišnosti, kar pomeni, da mora biti dovolj močan, da pokrije slušni primanjkljaj uporabnika. Ker se ojačitev in največja izhodna moč pri različnih proizvajalcih navajata na različne načine, je težko primerjati moč aparatov med seboj. Zato si pomagamo s tako imenovanim območjem uporabe (Fitting range) slušnega aparata. Gre za območje ojačevanja, ki ga je aparat po proizvajalčevemu priporočilu sposoben pokriti. Krivulja sluha mora biti v celoti znotraj območja ojačevanja aparata, v nasprotnem slušni aparat ni primeren za podano izgubo sluha.

V prvem primeru je del krivulje sluha izven območja uporabe tako pri nizkih kot pri visokih frekvencah (obkroženo!), zato slušni aparat NI PRIMEREN!

V drugem primeru območje uporabe slušnega aparata v celoti pokrije krivuljo, vendar je pri frekvencah med 2000 Hz in 4000 Hz samo 5dB rezerve. (Obkroženo!) Ob poslabšanju sluha majhna rezerva hitro vodi v nabavo novega slušnega aparata. Aparat je POGOJNO PRIMEREN, če se sluh ne slabša!

V tretjem primeru območje uporabe v celoti pokrije krivuljo sluha in ima na najnižji točki krivulje pri frekvencah med 2000 Hz in 4000 Hz še 15 dB rezerve. (Obkroženo!) Aparat JE PRIMEREN! Naslednji razlog za rezervo v ojačanju so primeri, ko se za krajše obdobje sluh poslabša (prehlad, utrujenost itd ) in aparat ne ojačuje več dovolj. Seveda mora v takšnih primerih aparat omogočati ročno nastavljanje glasnosti, saj je drugače rezerva brezpredmetna.

Pomembna lastnost je tudi frekvenčno območje, to je območje frekvenc, ki jih slušni aparat pokriva. Navadno se nahaja med 100 Hz in 7500 Hz, se pa že najdejo slušni aparati, ki presegajo mejo 10000 Hz. Večje kot je frekvenčno območje, bolj naraven in živ zvok ima aparat in kar je najpomembneje, visoke frekvence so pomembne za razumevanje govora. Vendar, možgani dojemajo zvok v oktavah in v kolikor ne slišimo celotne oktave, bomo zvok slišali, ne pa tudi prepoznali. Nikjer nismo našli relevantne medicinske raziskave, ki bi pojasnila, kaj je z našim razumevanjem in prepoznavo zvoka v nepopolni oktavi. Recimo, da imamo tri slušne aparate z enako močjo in tehnologijo, le da prvi aparat omogoča frekvenčno širino zvoka do devete oktave (5120 Hz), drugi ima deveto oktavo le delno pokrito ( npr. do 8000Hz), tretji aparat pa zajame deveto oktavo skoraj v celoti (npr. do 9800 Hz). Ali prihaja pri uporabi omenjenih treh slušnih aparatov do razlik v razumevanju in prepoznavi zvoka? V kolikor ni razlike v razumevanju in prepoznavi govora in zvokov med omenjenimi slušnimi aparati, pomeni, da je frekvenčni razpon slušnih aparatov nad 5120 Hz nepotreben, dokler ne preseže meje naslednje oktave, to je 10240 Hz. Dokler ne bo omenjena dilema rešena pa naj velja, da od viška ne boli glava in večje kot je frekvenčno območje, bolje je.

Naslednja nujna lastnost slušnega aparata je, da ima tuljavo. Elektro magnetna tuljava je majhno navitje na feritnem jedru, namenjena prestrezanju elektro-magnetnega signala, ki ga oddaja klasični telefon, mobilni FM sistem ali slušna zanka, vgrajena v prostor. Omogoča, da uporabnik neposredno v slušni aparat dobi signal iz mikrofona, TV, radia, itd. Tako sliši čisti zvok brez dodatnih zvokov iz okolice in drugih motenj, ki se pojavljajo pri poslušanju brez tuljave in otežujejo razumevanje slišanega. Slušna zanka je vedno bolj pogosto vgrajena v javnih prostorih (dvorane, avle, telovadnice), na avtobusnih in železniških postajah, dvigalih itd. Velika škoda bi bila, da naglušni ne bi izkoristil njenih prednosti, če se nahajajo v okoljih, ki smo jih omenili in so opremljeni s slušno zanko.

Kot četrto pomembno lastnost omenimo brezžično povezljivost! Vedno več komunikacije poteka na daljavo – preko telefona, videoklicev, številni sestanki, simpoziji in predavanja potekajo na Zoom-u in drugih videokonferenčnih programih, e-storitve (eŠola, eZdravje, eVolitve) se množijo, kar zahteva možnost povezave slušnih aparatov s pametnimi telefoni in računalniki. Tu so še televizija, radio in ostala video-avdio oprema ter pripomočki. Neposredne, medosebne komunikacije je vedno manj in manj. V idealnem svetu, bi moral slušni aparat imeti sposobnost povezovanja na način Internet stvari ali medomrežje stvari (angleško Internet of things; kratica IoT). Žal to trenutno omogočajo le nekateri najdražji modeli. Osnovno povezovanje s telefonom, TV in PC omogočajo slušni aparati srednjega cenovnega ranga, v Sloveniji trenutno brez doplačila ne dobite povezljivosti slušnih aparatov. Pa bi jih glede na zahteve časa morali, vendar je dejstvo, da cenovni standard za slušne aparate ni bil spremenjen že od leta 2004 in da se v obstoječem cenovnem standardu nahajajo modeli, ki so veliko bolj napredni, kot so bili pred leti.

IN ZDAJ SMO PRI ODGOVORU, KAJ PONUJAJO DRAŽJI SLUŠNI APARATI V PRIMERJAVI S CENEJŠIMI MODELI

Brezžično povezljivost in večje udobje zaradi boljšega samodejnega prilagajanja različnim slušnim situacijam. Vse ostale funkcije, ki jih oglašujejo proizvajalci slušnih aparatov in jih nismo omenili so večinoma namenjene boljšemu razumevanju slišanega in manjši utrujenosti po celodnevni uporabi slušnega aparata. Na vsakem posamezniku je, da oceni, ali jih potrebuje glede na življenjski slog, ki ga živi. Dandanes že osnovni slušni aparati ponujajo odlično slišnost, seveda pod pogojem, da so dovolj močni za dano izgubo sluha.

Kot vsaka tehnološka naprava imajo slušni aparati svoje omejitve in ne odpravijo vseh težav, ki jih ima naglušni v svojih stikih z okolico. Največkrat imajo slušni aparati šibke točke v situacijah, ko je treba ločiti glas sogovornika od ostalih človeških glasov v bližini, ali ko je potrebno osamiti in ojačati nek oddaljeni zvok ali glas, npr. TV, radio, telefon, glas govornika v večjem prostoru, itd. Naslednja težava je, da naglušni nimajo slušnih aparatov vedno v ušesu (npr. v postelji, med težjimi fizičnimi aktivnostimi, pod tušem, itd.), potrebujejo pa opozorilo, da se je v njihovi okolici nekaj zgodilo.

Vidimo, da poleg slušnih aparatov, ki so namenjeni predvsem izboljšanju možnosti sporazumevanja, naglušni potrebujejo tudi druge specializirane slušne pripomočke, ki olajšajo le posamezni problem slabšega sluha.

Tovrstne naprave, bolje rečeno slušne pripomočke, delimo na dve skupini:

• V prvi skupini so naprave za pretvorbo zvoka v besedilo, v vidne ali v vibracijske dražljaje. To so signalne naprave ali zasloni, ki so nadomestilo za zvočna sporočila. Primeri takšnih naprav so svetlobni ali vibracijski zvonci, svetlobne ali vibracijske budilke, svetlobni indikator dima (požara), elektronske varuške za dojenčke z bliskavico ali vibratorjem, itd.

• Druga vrsta naprav je namenjena izboljšanju zvoka, ki ga prejemajo naglušni preko slušnih aparatov ali preko ušes. To so naprave za prenos zvoka. Naprave za prenos zvoka zajamejo zvok čim bliže njegovemu viru in posredujejo zvok neposredno na ušesa ali slušne aparate. S tem se zmanjšajo učinki razdalje, hrupa in šumenja na kakovost zvoka. Obstajajo naprave za poslušanje TV in radia, konferenčni mikrofoni, osebni FM sistemi, induktivne slušne zanke, brezžične slušalke, itd.

Žal za slušne pripomočke velja, da jih moramo v veliki večini primerov sami kupiti in plačati. O izjemah se pozanimajte pri ponudniku slušnih aparatov ali na bližnjem društvu gluhih in naglušnih. Nekatere omenjene slušne pripomočke najdete tudi na povezavi: https://www.audiobm.si/trgovina/kategorija-izdelka/tehnicni-pripomocki/.

Zaključimo z začetkom – slušni aparati in njihova uporaba so nikoli končana zgodba. Tehnološki razvoj, moderen način življenja in nova spoznanja o ušesih, sluhu ter delovanju možganov prinašajo nove in nove priložnosti. Izkoristimo jih! O tem, naslednjič.

november 2022

SAM NAJBOLJE POSKRBIŠ ZA KAKOVOSTNO KOMUNIKACIJO

Pravijo, da moraš dvakrat več poslušati kot govoriti. Ker imaš 2 ušesi in ena usta. Najtežja mogoča naloga za naglušne! Pri naglušnosti je poslušanje velik napor in posledično naglušnemu koncentracija sorazmerno hitro pade, kar pri daljših pogovorih podzavestno premosti tako, da začne govoriti, govoriti in govoriti. Na ta način »počiva« med upadom koncentracije, žal pa je ta navada za sogovornika zelo moteča.

 

Naglušni se mora zavedati, da je on in samo on tisti, ki ve koliko dejansko sliši in razume pogovor. Večina sogovornikov ni veščih pogovora z naglušno osebo zato je hočeš nočeš naglušni odgovoren za kakovostno komunikacijo, če se želi izogniti situaciji, ko bo samo on govoril ali ko ne bo ničesar razumel pri pogovoru.

 

Z drugimi besedami, kakovostna komunikacija zahteva, da v pogovoru naglušni prevzema pobudo in usmerja sogovornika (ali sogovornike) tako, da lahko razume in sledi pogovoru. Seveda je to lažje reči kot izvesti…

 

Najprej mora naglušni sogovornika opozoriti na svoj hendikep. Drugače preprosto ne gre. Obenem mora sogovorniku obrazložiti osnovna pravila komunikacije z naglušnim, kot so viden obraz in usta, da v danem trenutku govori samo ena oseba, da pogovor poteka v čim manj hrupnem okolju itd.

 

Sledi iskanje ustreznega položaja med pogovorom. V temnem prostoru bo pogovor zelo otežkočen in je potrebno poiskati vir svetlobe. V osvetljenem prostoru naj bo naglušen obrnjen s hrbtom proti viru svetlobe, sogovornik pa naj stoji tako, da mu svetloba osvetljuje obraz. Tudi v hrupu bo težko komunicirati. Potrebno je poiskati kar se da tih prostor, v kolikor pa ne gre, pa naj sogovornik uporablja kratke stavke s preprostimi besednimi zvezami. Še posebej je to pomembno pri pogovoru ob prometni cesti ali v restavraciji/baru, kjer se ni možno izogniti hrupu. Na sestankih naj naglušni prosi sodelujoče, da si lahko izbere takšen prostor za mizo, da vsem vidi obraze, po možnosti čim manj oddaljene. Na uradih, sprejemnih pisarnah in informacijskih točkah pogosto sogovornik zakriva obraz za zaslonom in/ali bleščečo stekleno pregrado. Takrat je pomembno, da se opozori sogovornika in ga prosi, da se postavi tako, da se jasno vidita njegov obraz in usta.

 

Med samim pogovorom pogosto prihaja do situacije, ko je naglušni sveto prepričan, da pravilno razume sogovornikove besede. Pa temu ni tako. Recimo sogovornik omenja »škatlo aspirina«, naglušni pa to razume kot »flašo vina«. Zato je priporočljivo, da naglušni sproti preverja, ali je prav razumel povedano. V našem primeru naj vpraša »ali potem prinesem še kaj iz Mercatorja«, kar bo sogovornika opozorilo, da je šum v komunikaciji in bo naglušnega popravil češ »Aspirin se kupi v lekarni in ne v Mercatorju«. Na ta način se izognemo nesporazumom. V skrajnem primeru naj se uporabijo svinčnik in papir ali tipkanje na telefonu.

 

Omenili smo že, da pri daljših pogovorih naglušnemu sorazmerno hitro pade koncentracija in ima težave z razumevanjem povedanega. V takem primeru naj naglušni prosi za premor in/ali za ponovitev povedanega. Pri tem je pomembno, da sogovornik ponovi misel z drugimi besedami. Razlog je v tem, da naglušni ne prepoznavajo poudarkov v govoru, kar pomeni, da ne ločijo med intonacijami vprašanja, vzklika ali trditve. Prav tako ne slišijo vseh glasov, kar pogosto vodi v nerazumevanje vsebine. Starejši pogosto ne slišijo glasov kot so k, g ,h, s, c in tako poved »Grem na hrib v gozd« slišijo kot »Rem na rib v ozd« in jo seveda potem ne razumejo. S ponovitvijo iste misli, a drugače izrečene, recimo »Šel bom na parcelo v Trnovem« bo naglušni iz 2 povedi (gozd-Trnovo) z različnimi glasovi končno razumel pomen povedanega.

 

Tu so še telefoni in video konference. Prenos glasu na daljavo je vedno zvočno in frekvenčno zožen, kar v praksi pomeni, da je okrnjen. Zato zanje velja podobno kot pri osebnem pogovoru v hrupu. Kratki in jasni stavki, preverjanje pravilnega razumevanja povedanega in v skrajni sili uporaba SMSjev ali Chat-a.

 

Kakorkoli obrnemo, naglušni mora biti v pogovoru aktiven.

oktober 2022

UČENJE RAZUMEVANJA SLIŠANEGA ALI SLIŠANO IN OBENEM VIDENO JE BOLJŠE

Proces novega učenja je dolgotrajen in naporen. Še posebej za starejše. Pomagamo si tako, da izkoristimo evolucijsko sposobnost naših možganov, da podzavestno prepoznavajo naravne zvoke in začnemo svoje učenje v naravi. Pri tem postopno povečujemo uporabo slušnih aparatov od ure ali dveh na dan do celodnevne.

 

Kriterij je pojav prvih znakov glavobola – takrat prenehamo in počakamo na naslednji dan! Naslednji nasvet je, da začnemo uporabljati slušne aparate v tišjih in naravnih okoljih. S tem izgubimo najmanj energije in obenem možgane spodbudimo h aktivnemu sledenju zvokom v okolici. Zvok vetra, šum vode, grmenje, lajež psa, ptičje petje itd. Obenem poskušamo čim več komunicirati s svojim bližnjimi, najprej na štiri oči in šele kasneje z več sogovorniki. Šele ko smo suvereni v pogovoru z eno osebo, preidemo h pogovoru v skupini.

 

Pri pogovoru se osredotočimo na več okoliščin. Najprej na okolje, v katerem se pogovor odvija. Po možnosti, se pogovarjamo v tihem in svetlem prostoru, da ni v ozadju motečega hrupa in da se jasno vidi obraz sogovornika. V primeru, da to ni možno, naj bo pogovor takšen, da uporabljajmo kratke stavke s skromnim besednjakom brez tujk in da ne preskakujemo s teme na temo.

 

Tudi na splošno se pri pogovoru držimo nekaterih pravil:

• Vedno smo obrnjeni sogovorniku.
• Lepo prosimo sogovornika, da se ne premika in ne koraka med pogovorom.
• Govorimo normalno glasno in se ne trudimo s pretirano artikulacijo.
• Sogovornik naj ne zakriva ust s pričesko, roko, cigareto, žvečenjem in podobnim.
• Vedno govori le ena oseba istočasno.
• Če sogovornika ne razumemo, prosimo, da povedano ponovi z drugimi besedami ali uporabi list in pisalo.

 

Med pogovorom sistematično vadimo razumevanje govora. Skušajmo poslušati sogovornika in se osredotočiti na njegovo izgovorjavo, poudarke in intonacijo v glasu. Je glasno, dramatično in čustveno ali je hladno in racionalno ali je monotono ali kaj drugega? Sogovornika istočasno opazujemo in poskušamo razbrati njegovo govorico telesa. Drža telesa izraža odnos govornika do tistega, o čemer govori. Nebesedna govorica obsega držo telesa, kretnje, mimiko, pogled v prostor in še kaj. S tem se izboljša razumevanje govora, tako lahko „preberemo“ manjkajoče glasove, katerih ne slišimo zaradi naglušnosti.

 

Kako se naučiti brati govorico telesa? Podobno kot pri govoru. Vsaj petnajst minut na dan posvetimo preučevanju in prepoznavanju kretenj. Za začetek na televiziji utišajte glas in samo z gledanjem slike ugotovite, kaj se dogaja. Glas vključite vsakih pet minut, tako da preverite, kako natančni ste pri razumevanju dogajanja na televiziji. Tudi sestanki in družabne prireditve so odlična priložnost za opazovanje. Poleg kretenj bodite pozorni tudi na obrazne mimike, pantomimo, demonstracijo in izrazno živahnost.

 

Za konec, berimo, berimo in še enkrat berimo! S tem si širimo besedni zaklad in spoznavamo nove besede kar nam pomaga pri ugibanju pomena govora, ko zaradi naglušnosti zgrešimo kak glas ali celo besedo. Naslednjič se bomo pogovarjali o aktivnem usmerjanju sogovornika v pogovoru.

september 2022

SLUŠNI APARAT JE ŠELE ZAČETEK!

Živimo v časih nenehne komunikacije. Sposobnost nemotene komunikacije nas ohranja v družbi in ko jo izgubimo, se hitro znajdemo na socialnem robu. Zato je naglušnost vedno bolj moteča za naše vsakdanje življenje in premagovanje ovir, ki jih prinaša, zahteva vedno več pozornosti ter napora.

 

Naglušnost posredno vpliva tudi na večjo pojavnost tinnitusa, na slabše ravnotežje in finomotoriko ter je eden od dejavnikov tveganja za anksioznost in demenco.

 

Naglušni so vedno na preži in skušajo slediti dogajanju v okolju. To je utrujajoče in zahteva dodatno koncentracijo, ki seveda niha, kar se odraža v njihovi anksioznosti – tesnoba, trema, napetost, živčnost, strah in zaskrbljenost.

 

Z naglušnostjo se zmanjša število zvočnih impulzov, ki jih možgani dobivajo preko ušes. Posledično možgani s časom otopijo, slabša se koncentracija in upada spomin. Pojavljati se začno prvi znaki demence. V poprečju naglušna oseba brez ustreznega slušnega pripomočka postane dementna 5 – 10 let pred svojimi slišečimi vrstniki.

 

Slušni pripomoček nam omogoča dobro slišanje, ni pa samoumevno, da nam brez truda omogočal dobro razumevanje slišanega. Sporazumevanje z naglušnimi, ki imajo slušni aparat je v osnovi enako sporazumevanju z naglušnimi brez slušnega aparata, le težave so manjše! Zato moramo razviti veščine in znanje, kako v največji možni meri izkoristiti povrnjeni sluh. O tem pišemo v nadaljevanju.

 

 

SLIŠANJE NI RAZUMEVANJE!

 

Za naglušnega je slišanje napor. Zahteva dodatno koncentracijo, sposobnost prilagajanja na različne zvočne situacije in kar je najpomembnejše, nenehno učenje.

 

Na kratko bomo razložili, kaj je pravzaprav slišanje v povezavi z razumevanjem in potem, kako lahko proces razumevanja obrnemo sebi v korist za boljšo komunikacijo z okoljem okoli nas.

 

Kako slišimo? Ušesi sta križno povezani z obema polovicama možganov. Desno uho je povezano z levo polovico možganov, levo uho pa z desno polovico. Leva polovica možganov omogoča abstraktno in logično razmišljanje, desna pa prepoznavo čustev in pomena mišljenja. Posledično naglušni spremeni razumevanje govora in komunikacije glede na dejstvo, na katero uho slabše sliši. Nagonsko se naglušni bolj opira na tisto uho, s katerim bolje sliši. Tako naglušni, ki bolje sliši z desnim ušesom postane v komunikaciji bolj racionalen, naglušni, ki bolje sliši z levim ušesom pa bolj čustven. Naslednja zanimivost je, da za določanje smeri in razdalje vira zvoka potrebujemo obe ušesi. Z naglušnostjo to sposobnost izgubimo in naglušni ne zmore več ločiti govora od hrupa in brez vida prepoznati smer, s katere prihaja glas sogovornika.

 

Opisano vodi v spoznanje, da slišimo z ušesi a prepoznamo in razumemo zvok z možgani! Za nemoteno komunikacijo zato potrebujemo obe enako funkcionalni ušesi, ker šele potem pravilno razumemo zvok okrog nas. Predpogoj pa je, da se najprej naučimo prepoznati, kaj kak zvok ali glas ali beseda pomeni.

 

Zdrav dojenček načeloma dobro sliši, ampak če mu rečemo “čokolada” ne bo razumel, kaj sliši. Šele, ko se kasneje nauči, kaj je čokolada, bo sposoben prepoznati glasove in pomen besede “čokolada”. Zato je osnovni pogoj razumevanja govora, da slišanje nadgradimo z nenehnim učenjem, kaj je pomen in namen zvoka ali glasa, ki ga slišimo. Na kratko lahko vse skupaj prikažemo s sledečo shemo:

 

 

 

V nadaljevanju bomo poskusili razložiti, kako proces razumevanja slišanega okrepiti in izboljšati svojo komunikacijo. Osnovni pogoj je, da na obe ušesi slišimo približno enako dobro. V primeru naglušnosti zato potrebujemo pomoč in ustrezno obravnavo medicine. Z medicinsko rehabilitacijo bomo dobili nam primeren pripomoček, bodisi implantat, bodisi slušni aparat. S tem se naša zgodba šele začne.

 

Slušni pripomoček nam omogoča dobro slišanje, ne omogoča pa nam dobrega razumevanja slišanega. Razumevanje govora se ob začetku uporabe poslabša in ne izboljša! Možgani se morajo za boljše razumevanje govora najprej naučiti uporabljati nov, bogatejši zvok. Razviti moramo veščine in znanje kako v največji možni meri izkoristiti povrnjeni sluh. Seveda takšen sluh ni več enak sluhu pred nastankom naglušnosti, zato smo pri prepoznavi zvokov in glasov spet na začetku – v vlogi malega dojenčka, ki se uči razumeti, kaj sliši. Če je nekoč kapljanje vode bilo slišati kot “ck, ck, ck” je po novem to “pk, pk, pk” kar pomeni, da si moramo “pk” zapomniti kot zvok kapljanja in pozabiti na stari “ck”. In tako naprej.

 

Zavedati se moramo, da traja 60 – 90 dni, da se privadimo na slušne aparate in nadaljnjih 90-120 dni neprekinjene uporabe slušnih aparatov za razumevanje govora. Pri tem se navajamo tudi na nove občutke kot so občutek zamašenega ušesa, odmev lastnega glasu, občutek pritiska, vlage in vročine v ušesu.

 

Z drugimi besedami, rabimo približno pol leta redne uporabe slušnega aparata, da dosežemo nivo kakovostne komunikacije! Več pa naslednjič, oktobra.

avgust 2022

IZKUŠNJE Z NAJNOVEJŠIMI SLUŠNIMI APARATI

Vsakodnevno uporabljam slušne aparate. Trenutno uporabljam vušesni model Unitron Insera Pro Tempus skupaj z vmesnikom uDirect™ 3, ki mi omogoča povezovanje s televizorjem, računalnikom in pametnim telefonom. S celotnim sistemom Unitron sem zelo zadovoljen, saj mi omogoča sledenje vsem oblikam komunikacije in nemoteno službeno in socialno življenje.

 

Občasno preizkusim nove modele slušnih aparatov in nazadnje sem na testu imel zaušesni model Unitron Stride na najnovejši platformi Blu. Najprej sem preizkusil osnovnejši Stride 3, kasneje še najnaprednejši Stride 9. Oba modela sem vrnil z navdušenjem in istočasno z obžalovanjem, saj se trajnostna doba sedanjih še ni iztekla.

 

Blu modeli imajo, v primerjavi s starejšimi slušnimi aparati, bogatejši in mehkejši zvok. Napreden sistem zmanjševanja hrupa dodatno bogati izkušnjo slišanja, saj so zoprni zvoki, kot so šum vetra, kovinski zveni, zavijanje siren in splakovanje vode na stranišču manj stresni in obenem razločneje slišni, kot pri starejših modelih. To se pozna tudi pri govoru, saj je glas sogovornika jasnejši in lažje ločljiv od zvokov v okolici. Naslednja lastnost, ki me je navdušila, je zmožnost slušnih aparatov, da se neposredno povežejo s telefonom in ostalimi napravami z Bluetooth funkcionalnostjo. Ni več potrebno nenehno imeti pri sebi vmesnika za povezovanje z ostalimi elektronskimi napravami. Obenem je zvok televizorja ali telefona  lažje razumljiv in manj utrujajoč.

 

Platforma Blu je tudi zelo učinkovita pri porabi baterij in praktično je nezaznavna razlika pri porabi baterije v primerjavi s slušnimi aparati, ki potrebujejo vmesnik. Posledica vsega naštetega je, da sem zvečer manj utrujen, saj za komunikacijo potrebujem manj koncentracije in napora. Ob uporabi Stride Blu se počutim, kod da bi prešel s poslušanja glasbe na YouTube na poslušanje stare analogne gramofonske plošče. Zvok je veliko bolj mehak, bogat, poln podrobnosti in topline.

 

Kako se obnese osnovnejši Stride 3 v primerjavi z najnaprednejšim Stride 9?

Presenetljivo dobro. Opazna razlika v prid 9-tke je le v kompleksnih slušnih situacijah, kot sta hkratno govorjenje več oseb ali ko govor spremlja odmevanje v prostoru. Oba modela sta pri slišanju podobno uspešna, je pa naprednejši model z dodatnimi funkcionalnostmi še za spoznanje udobnejši od že tako udobnega osnovnejšega modela. S tem je primernejši za osebe, ki imajo dinamičen slog življenja s številnimi stiki z ljudmi v različnih zvočnih okoljih.

 

Med mojim Unitron Tempus  modelom in testiranim Unitron Stride Blu so tri generacije razlike. Če med predhodno in naslednjo generacijo razlika ni zelo opazna, je med platformama Tempus in Blu dovolj razlike, da se opazi hiter razvoj tehnologije, ki uporabniku slušnega aparata prinaša novo kakovost v življenje.

1. knjiga, 2013

NAGLUŠNI NAGLUŠNEMU – o sluhu in slušnih aparatih

Knjigo je izdalo Društvo gluhih in naglušnih Severne Primorske ob svoji 60 letnici delovanja. Čeprav je izguba sluha navzven nevidna, so njene posledice vse prej kot zanemarljive. Slišeč človek si le stežka predstavlja, kaj pomeni slabo slišati, dokler tega ne izkusi sam na lastni koži. Okvara sluha otežuje komunikacijo, kar vpliva na vsa področja posameznikovega življenja. Povzroči lahko socialno izolacijo posameznika.

 

 

Knjiga je namenjena naglušnim osebam in tistim, ki ste z njimi v stiku. Napisal jo je Marko Štanta, ki je član Društva gluhih in naglušnih Severne Primorske. Kot že naslov Naglušni naglušnemu pove, se tudi on spopada z izgubo sluha že od rojstva dalje. Njegove osebne izkušnje, lastna zagnanost v raziskovanje naglušnosti in predvsem želja po posredovanju znanja naprej, so poglavitni razlogi za nastanek knjige. V knjigi podaja svojo zgodbo – izkušnjo naglušne osebe.

Avtor uvodoma predstavi sluh, naglušnost, razumevanje govora, osnovne pojme za razumevanje izgube sluha (zvok, frekvenca, glasnost, opredelitev naglušnosti …). Nadalje avtor predstavi vrste slušnih aparatov, katere funkcionalnosti so primerne in nas popelje skozi postopke izbire slušnega aparata. V zadnjih poglavjih je predstavljeno tudi vzdrževanje slušnih aparatov in higiene ušesa, ter rešitve, če slušni aparat ni dovolj – osebni sistem za prenos govora (FM sistem).

 

UVOD, ki ga je v knjigi napisal avtor Marko Štanta:

Se zjutraj zbudite in ne slišite golobov na strehi? Vas je ravnokar vaša najdražja opozorila, da se v kuhinji sliši kapljanje vode iz pipe? Med sprehodom ne slišite šumenja listja, po katerem stopate? Se neumno počutite, ker je anketar po telefonu hitro govoril in ga niste razumeli? Ste ob gledanju TV dnevnika nesrečni, saj ugotavljate, da voditelj momlja in nerazločno govori? Če vam opisano zveni domače, potem imate problem – naglušni ste! Sedaj lahko razumete, zakaj so vaši bližnji napeti, ko se morajo pogovarjati z vami o zahtevnejši tematiki. Vedo, da bodo morali vsak stavek večkrat ponoviti, kar od njih zahteva čas in potrpljenje. Niste edini. S tem se v Evropi srečuje približno desetina odraslih oseb. Ste le eden izmed mnogih. In kaj zdaj?

O tem bomo govorili v knjigi. Naglušnost je svojevrsten fenomen. Če želiš uspešno premagovati težave, ki jih naglušnost prinaša, moraš o njej nekaj vedeti. Proučevanje naglušnosti te popelje na različna področja, od biologije, medicine, sociologije do poznavanja osnov fizike in tehnologije. V množici informacij, ki naj bi jih vsak naglušni poznal, si je težko ustvariti sliko, katere informacije so potrebne in katere ne. V osnovi je enostavno. Vsak, ki ima težave s sluhom, bi moral poznati svoj sluh, predvsem pa vedeti, katere omejitve mu prinaša njegova izguba sluha in kako lahko omili le-te. In nič več. Žal ni šole ali osebe, ki bi nas to podučila. Po pomoč se lahko obrnemo na številne bolj ali manj požrtvovalne zdravnike, surdopedagoge in slušne akustike, ki pa nam ne bodo predočili celovite slike o tem, kaj naglušnost prinaša. Resnici na ljubo, nam tudi ne morejo; če nisi sam naglušen, preprosto ne moreš dojeti vseh razsežnosti življenja z naglušnostjo.

Potrebna so leta, da se iz lastnih izkušenj naučite, kaj morate vedeti o lastni naglušnosti in slušnih aparatih. Naslov knjige “Naglušni naglušnemu: o sluhu in slušnih aparatih” se nanaša na tiste razsežnosti naglušnosti, o katerih je v strokovnih krogih le malo govora. Govora o tem, kako se prilagoditi svoji naglušnosti in kaj nam v praksi omogočajo slušni aparati.

Naš namen je na preprost in razumljiv način predstaviti osnovne informacije o naglušnosti, slušnih aparatih in življenju z njimi. Poudarek je na razumevanju vplivov naglušnosti na sposobnost sporazumevanja in kako izbrati ustrezen slušni aparat. V kolikor želite poglobljene informacije, priporočamo obisk specialista ORL in bližnje poslovalnice s slušnimi aparati. Dragoceni vir informacij, pravzaprav najbolj verodostojen pa so naglušni, ki že uporabljajo slušne aparate. Če ne poznate nobenega, boste najlažje stopili v stik z njim v lokalnem društvu gluhih in naglušnih. In seveda literatura. Berite, informirajte se in se izobražujte. Več kot boste vedeli o naglušnosti, lažje boste z njo živeli in bolj boste samozavestni.

Vse je odvisno od vas. Naglušnost prinaša spremembe v življenje. Sprejmite te spremembe in se navadite živeti z njimi. V kolikor naglušnosti ne boste sprejeli in je dojeli kot del vaše osebnosti, vas čakajo težki časi. Vedno se boste počutili manjvredno, napeti boste in nesrečni. Namesto da bi polno živeli, boste ves čas obremenjeni s svojim sluhom. Tega pa si najbrž ne želite. Ušesa imate zato, da vam lajšajo življenje in ne zato, da se vaše življenje vrti okoli njih. Le vi veste, kaj ste slišali in kaj ne. Izkoristite sluh, ki vam je ostal, prilagodite svoje sporazumevanje z okolico in poslužujte se vseh pripomočkov, ki jih nudita moderna medicina in tehnologija. Najpomembneje pa je, da ostanete polni življenja in samozavestno vodite svoje sogovornike pri pogovoru. Pri premagovanju težav boste tako spoznali, da je svet preveč lep in zanimiv, da bi se mu odrekli zaradi, recimo temu tako, slabšega sluha.

 

Knjiga je na voljo v knjižnicah.

AUDIO BM se avtorju zahvaljujemo za dovoljenje, da objavimo predstavitev knjige. Toplo vam jo priporočamo za branje!