IZGUBA SLUHA V ODRASLI DOBI

Dobro poznamo razloge, ki vodijo k izgubi sluha, vendar ali se resnično zavedamo, v kako težavnem položaju se znajdemo, ko ne zmoremo več komunikacije v našem vsakdanjem okolju? Se zavemo, kdaj nam začne sluh pešati, ali si to zanikamo? Težko je namreč zaznati, kdaj izginejo iz našega vsakdana zvoki, ki jih jemljemo za samoumevne. Šumenje listja, brnenje hladilnika, črički poleti, zvok tipk na tipkovnici …

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se kar 360 miljonov ljudi po svetu srečuje z okvaro sluha. Delež je seveda največji med starejšimi, saj se s staranjem veča možnost okvare. Po 65. letu se z okvaro sluha sreča skoraj tretjina prebivalcev.

Avtor: Darja Pajk, dipl. delovna terapevtka

Gluhost ni naglušnost

Pogosto se dogaja, da se gluho in naglušno populacijo enači. Vsem je seveda skupna izguba sluha in težave v komunikaciji, pa vendar obstajajo bistvene razlike. Ena od teh je življenjsko obdobje, v katerem je izguba nastopila, saj so s tem povezane življenjske usmeritve in tudi pričakovanja posameznika. Gluha in naglušna populacija se po surdoloških kriterijih deli na tri skupine: prelingvalno gluhe osebe, postlingvalno gluhe osebe in naglušne osebe (prelingvalno in postlingvalno). Vsaka od naštetih skupin ima specifične potrebe, še posebej glede govorno-socialne komunikacije in socialnega udejstvovanja.

Izguba sluha v odrasli dobi

V nasprotju s prvima dvema skupina je manj podatkov zaslediti o skupini postlingvalno oglušelih oseb oz. oseb, ki izgubijo sluh v odrasli dobi. Le-te so do izgube sluha dodobra osvojile govorno komunikacijo, zato lahko kljub naglušnosti le-ta poteka na visoki ravni.  Navadno se dolgo časa ne ugotovi, da ima oseba težave s sluhom, naglušna oseba pa pogosto tega ne pove niti ne pokaže, saj se težko sprijazni z nastalo okvaro in le to prikriva.

Okolica  zazna, da ima oseba težave, ko se pojavi izguba v govornem območju, v pogovoru na razdalji do 6 metrov in manj, ko naglušna oseba ne odgovori smiselno na podano informacijo, ko se morda ne vključi v pogovor, pogosto prosi za ponovitve in pojasnila povedanega. To je še  izrazitejše v večjih skupinah, kjer naglušna oseba nima možnosti odčitavanja z ustnic.  Predstave, da glasnejše govorjenje omogoča boljše razumevanje, so v večini primerov zgrešene, saj prav glasnejši glasovi in zvoki povzročijo popačenje besede in otežijo razumevanje. Prav tako ponavljanje stavka ne vodi nujno k boljšemu razumevanju teksta. Če naglušna oseba zaprosi za ponovitev, je smiselno v stavku uporabiti sopomenko povedane besede.

Poiščite podporo

Ob izgubi sluha v odrasli dobi je posameznik pogosto prepuščen predvsem sam sebi in svoji iznajdljivosti, čeprav je poznano dejstvo, da je izguba sluha ena od najtežjih invalidnosti. Prej tako preprosto funkcioniranje v vsakdanjem življenju postane sedaj izziv, in sicer tako za naglušnega kot tudi za okolico, ki ji je nastalo stanje novo in ga ne pozna dovolj dobro.

Postopek obravnave naglušne osebe poteka preko splošnega zdravnika, otologa in slušnega akustika in je predvsem usmerjen na pridobitev slušnega aparata in dodatnih slušnih  pripomočkov, če so potrebni. Prepogosto pa se zanemari psihološki vidik obravnave, ki je še kako potreben. Le malo novonastalih naglušnih oseb namreč dobi ustrezno podporo in pomoč v okolju in le malo jih ve, da se v okviru regijskih društev gluhih in naglušnih po vsej Sloveniji nudi psihosocialna opora, nasveti ob uporabi in nošnji ter navajanju na slušne aparate. Le redki posamezniki to oporo tudi poiščejo.

Stran s sramom

Naglušna oseba se namreč poleg tega, da se ob uporabi slušnih aparatov ponovno uči prepoznavanja zvokov, srečuje tudi s svojimi notranjimi konfliktnimi stanji ob sprejemanju invalidnosti, ob hkratnem nerazumevanju okolja, v katerem je do nedavnega dobro funkcionirala. Pojavljajo se občutki sramu pred nošenjem slušnih aparatov, zanikanja naglušnosti, prikrivanja. In s tem seveda tudi sprožanje dodatnih težav.

Popolnoma običajne situacije so za do nedavnega slišečo osebo pogosto stresne in težko sprejemljive. In kljub  poudarjanju o sprejemanju invalidnosti, drugačnosti, o enakih možnostih se žal osebe z invalidnostjo vedno znova soočamo z realnostjo, ki temelji predvsem na nepoznavanju, kaj naglušnost resnično pomeni. In zaradi pogostega nerazumevanja, kaj se naglušnemu dogaja, prihaja do umika iz okolja. Razlogi za umik in izolacijo so seveda pogosto prav na strani naglušnih, saj je stalno seznanjanje, prilagajanje in tudi stalna pozornost na okolico utrujajoča,  pa tudi boleča.

Razlage, zakaj ne moreš opraviti dela po telefonu, temveč osebno, razlage in prošnje, ali je možen elektronski kontakt, pojasnila, da težko opravljaš delo v hrupu, da oceanski tipi delovnih prostorov žal niso spodbudno okolje za delo, da težko razumeš osebe, ki slabo artikulirajo glasove, številne razlage zdravstvenemu osebju, da ne želiš glasnih pojasnil o svojem stanju sredi čakalnice, prošnje, da naj te vendarle pokličejo, s tem da stopijo na hodnik, da ne sediš in čakaš v prazno ves napet, kdaj ne boš slišal svojega priimka, so le drobec dogajanj. Stresi pred ozvočenimi okenci, telefonska sporočila, na katera ne dobiš odgovora. Neštete poti, ki jih včasih opraviš le zato, ker ti na nasprotni strani ne odgovorijo. Ob današnji razviti tehnologiji se tolikokrat pojavlja togost slišeče populacije pri uporabi pisnega sporazumevanja.

Spregovorite o težavah

Le redko se razmišlja, da se naglušne osebe izogibajo splošnemu dogajanju tudi zaradi občutka odvisnosti, ki se poraja v skupinskih oblikah delovanja (izobraževanja, druženja v skupinah, predavanja, kulturne prireditve, soočanja v medijih), saj se zaradi nerazumevanja govora v večjih in glasnih skupinah ne znajdejo najbolje. Tolmačenje v znakovni jezik žal ne pomaga, saj večina naglušnih jezika ne obvlada ali pa ne obvlada tako zelo dobro, da bi lahko sledila tem razlagam.

Tehnični pripomočki so seveda ena od rešitev, pa vendar pogosto povzročajo (sploh pri hujših izgubah) popačenja zvokov iz okolice in posledično nerazumljivost. Seveda pa ni zanemarljivo dejstvo tudi njihova cenovna dostopnost. Žalostno je tudi, da kljub izobraževanjem in znanju naglušne osebe pogosto nimajo enakih možnosti na delovnem mestu, saj se zgodi, da ne zmorejo slediti hitremu dogajanju okoli sebe in potrebujejo za razumevanje povedanega morda več časa. Kar pa nikakor ne pomeni, da dela ne opravijo kakovostno. Izzivi menjave delovnega okolja ali zaposlitev na delovnem mestu, ki nudi nove izzive in spodbuja potenciale so skorajda onemogočeni, saj težko konkurirajo s slišečimi sodelavci. Glede na daljšanje delovne dobe in predvidoma tudi večje število senzornih invalidov pa bo treba narediti velik korak v razmišljanju in seveda v resničnem in ne le v navideznem sprejemanju senzornih okvar.

Velika večina naglušnih oseb  tudi  ne govori o svoji oviranosti, o težavah, s katerimi se sooča in tako nezavedno dopušča napačne poglede na izgubo sluha in težave, s katerimi se srečujemo aktivne naglušne osebe v odrasli dobi.