HITROST ŠIRJENJA ZVOKA

Vsakodnevno se srečujemo s pojavom širjenja zvoka in posledično s hitrostjo le tega. Ste se kdaj vprašali, zakaj sireno bližajočega se reševalnega vozila slišimo z višjo frekvenco, kot potem, ko se od nas oddaljuje? Naj spomnimo še na primer, ko v vetrovnem vremenu slišimo oddaljen zvok bliže, kot je v resnici, če veter piha proti nam. Spoznajmo nekaj zakonitosti o hitrosti širjenja zvoka.

Hitrost zvoka (oznaka c) je hitrost, s katero se zvočno valovanje vzdolžno širi skozi medij oz. sredstvo. Če tega sredstva ni (npr. vakum – vakuum), se zvok ne more širiti. Primer je vesolje, kjer bi lahko kričali na vso moč, vendar nas poslušalec, četudi bi stal poleg nas, ne bi slišal.

Mediji oz. sredstva, skozi katere se giblje zvok, so lahko zelo različna. Za vse pa je skupno to, da hitrost zvoka določata njihova gostota in stisljivost. Na splošno pa delimo hitrosti širjenja zvoka v trdninah (npr. kovina), kapljevinah (npr. voda) in plinih (npr. zrak).

Najbolj splošen in vsakdanji pojav je širjenje zvoka v zraku. Že vsaj od zgodnjega 17. stoletja dalje je znanstvenikom poznana hitrost zvoka v zraku. Ta znaša v suhem zraku pri dvajsetih stopinjah celzija 343 metrov na sekundo (to je približno 10-krat hitreje kot se peljemo po avtocesti).

Kolikšne so hitrosti v drugih sredstvih, je razvidno iz zgornje tabele. Ljudje smo že od nekdaj željni presegati naravne zakone in meje vsakdanjega. Tako je 14. 10.  1947 uspelo ameriškemu pilotu Chucku Yeagerju z letalom na reaktivni pogon prvič prehiteti hitrost zvoka v zraku. Letalu je na nadmorski višini 13.7 km prvič v zgodovini človeštva uspelo prebiti hitrost zvoka. Preboj zvočne hitrosti se imenuje tudi preboj zvočnega zidu. Naslovna slika prikazuje trenutek preboja zvočnega zidu.

Primož Stare
Slušni akustik
AUDIO BM slušni center Murska Sobota