DRAGANA JUSUPOVIĆ RAZKRIVA – OSEBNA ZGODBA 1. DEL

Kako začeti intervju sama s sabo? Poleg vseh aktivnosti, ki jih počnem ob službi, sem namreč tudi avtorica in voditeljica pogovorne oddaje Ženska arena, ki jo že več kot desetletje ustvarjam na Televiziji Celje. Verjetno edina, ki to počnem kljub temu, da imam po Fowlerju le dobrih 10% sluha.

To v praksi pomeni, da sem brez slušnih aparatov gluha. Ne več le naglušna temveč gluha voditeljica pogovorne oddaje. Gluha ženska, ki bom prvič povedala svojo zgodbo.

Najbolje, da zapišem vse od začetka. Zgodbo v več delih bom s hvaležnostjo delila na blogu AUDIO BM slušnih centrov, ki mi kljub moji hibi omogočajo normalno življenje. Z odličnimi, pametnimi slušnimi aparati. Z odličnim svetovalcem Matejem, ki je tu vedno, ko ga potrebujem. Tudi v najbolj nemogočih situacijah, ki se zgodijo ob vseh mojih aktivnostih. Vedno ima rešitev zame. Ni pa vedno bilo tako. Težave s sluhom sem opazila že v najstniških letih, po neštetih vnetjih srednega ušesa, ki sem jih prebolevala v otroštvu. Na obeh straneh. Kdor je prebolel, ve kako to boli in kako neprijetno je. Posledice so bile katastrofalne, pokazale pa se žal niso takoj zato tudi preprečitev tako drastičnega padca sluha ni bila možna.

Že v otroštvu me je privlačila kultura, oder, nastopanje. Bila sem zvedavo, izjemno komunikativno dekletce, ki je z desetimi leti pričelo nastopati v celjskem ljubiteljskem gledališču Zarja. 30 letno kariero sem ustvarila na odrskih deskah tega gledališča. Kljub svoji hibi. Naučila sem se brati z ustnic. Učila sem se tekste vseh igralcev, naučila sem se neopazno slediti vsem na odru, tistim za hrbtom malo težje a sem našla načine. Sem pa opazila zadrego soigralca, ki je pozabil tekst, opazila kriljenje šepetalke za zaveso in  zgodilo se je, da sem jaz vskočila s tekstom in rešila predstavo, ker sem znala tekst in ker sem razumela kaj dopoveduje s šepetanjem in zgolj govorjenjem v sebi ter bolj z mimiko naša krasna šepetalka. Bilo je naporno. Bilo je neverjetno. Bilo je fantastično doživljati aplavze navdušene publike, ki sem jih v resnici bolj čutila kot slišala. Sem pa brala z obrazov vseh v dvorani najbolj pristne kritike kar jih je.

Že v tistem času, v srednji šoli (obiskovala sem takratno celjsko gimnazijo Kajuh – I. Gimnazija Celje), sem postala priljubljena celjska voditeljica in napovedovalka na različnih prireditvah v Celju. Ljudje so me lepo in spoštljivo sprejemali. Največ težav s priznavanjem svoje hibe sem imela sama s sabo. Postajalo pa je vse težje. Sluha je bilo iz meseca v mesec manj v nekem obdobju sem imela občutek, da ne slišim več niti sama sebe. Pa si še vedno nisem priznala. Upala sem, da je nekaj trenutnega. Da bo minilo. Ljudje pa so se nekako sami od sebe navadili, da mi morajo razločno govoriti, me gledati v obraz, jaz pa njih v ustnice. Razumeli so, da mi ni treba vpiti, le razločno govoriti. Pa je pogovor stekel.

Še danes, ko imam odlične slušne aparate, ko se osamim, utišam televizijski sprejemnik in berem z ustnic, tudi glasbene oddaje… Preverjam to sposobnost, ki ostaja. Skoraj nikoli se ne zmotim, toliko sem jo izpilila. Ko sem bila stara 20 let je postalo nevzdržno. Brez slušnih aparatov ni šlo več. Dobila sem krasno službo. Postala sem osebna asistentka generalnega direktorja takratne celjske Komunale. Ob delu sem študirala. V tistem času v moje življenje vstopi šport, seveda kaj drugega kot rokomet. Ob delu gradim krasno kariero v stanovskem združenju, kjer postanem predsednica Zveze tajnic Slovenije. V športu sem zgradila projekt vključevanja prostovoljcev na velikih tekmah RK Celje Pivovarna Laško in na velikih turnirjih. V moji prostovoljski družini je približno sto ljudi. Danes sem vodja in mentor prostovoljcev v Rokometni zvezi Slovenije… mojega sluha pa praktično ni bilo več. Vse te aktivnosti in vsa ta sodelovanja z mnogimi ljudmi, v ekstremnih razmerah za gluho osebo (hrup v športnih dvoranah, nastopanje na odru, kjer si soodvisen od soigralca, služba na položajih, kjer moraš sodelovati v zelo pomembnih pogovorih saj sem napredovala vse do direktorice slovenskega podjetja v tujini itd…) vse to bi mi bilo prikrajšano predvsem brez moje vztrajnosti, najbolj pa brez odličnega pomagala, brez katerega danes zame ne bi bilo več ničesar. Brez slušnih aparatov.

Včasih mi je bilo nerodno. Skrivala sem stopnjo svoje gluhosti. Se pretvarjala, da razumem pogovor in kimala, v resnici pa … Vse te borbe sama s sabo, sprijaznjenje, ko te hiba enostavno postavi pred dejstvo, srečanje s prvim slušnim aparatom, pa potem ne nošenje tega saj sem v zgodnjih dvajsetih spet prvič slišala ptičje petje in dihanje kužka, vse zvoke v naravi… Sprva je bilo vse moteče in sem slušne aparate pospravila v predal… O vsem tem vam bom pisala. Opisala vam bom izjemno prijazne svetovalce, ki so mi pomagali in mi še danes pomagajo.

Moje življenje je zdaj na nek način odvisno od njih. Od prijaznega in izjemnega strokovnjaka Mateja iz AUDIO BM slušnega centra. Če med nama komunikacija ne steče, saj vedno niti ne znam ali nisem znala vprašati ali razložiti kaj in na kak način me muči, je on vedel in znal pomagati. Zato sem hvaležna sklenila, da svojo zgodbo o odličnem sodelovanju in pomembnosti takšnih vezi v naslednjih blogih delim z vami. Morda bo komu pomagala. Nič več se ne sramujem gluhosti. Menim, da mi je moja hiba v življenju celo pomagala. Zaradi nje sem močnejša in veliko bolj opazujem svet in ljudi okoli sebe kot morda ljudje, ki imajo srečo, da so popolnoma zdravi in normalno slišijo.

Dragana Jusupović