Kategorija: Svetovanje

Vsi poznamo opozorilo zdravnika: »nikdar si ne tiščite v uho ničesar, kar je manjše od vašega palca!« Zakaj potem kljub temu občutimo potrebo po čiščenju sluhovoda z vatiranimi palčkami, prsti ali celo s sponkami, avtomobilskimi ključi in podobno? Zato, ker je občutek tako fantastičen!

Obstaja več razlogov, zakaj smo nagnjeni k čiščenju sluhovodov. Eden izmed njih je ta, da je naše uho ena od erogenih con, v katerem se nahaja kompleksen sistem živcev in živčnih končičev.

Vagusov živec – je vejasta struktura, ki poteka vse od naših možganov pa do naše zadnjice – in je lahko stimuliran preko našega ušesa. Ta igra pomembno vlogo pri prijetnem občutku, kadar si z vatirano palčko vrtamo po ušesu. Kadar je Vagusov živec stimuliran občutimo njegov učinek tudi na drugih delih telesa: občutimo ga v možganih, koži, trebuhu in spolovilih.

Sluhovod je tudi del našega telesa, ki ni vajen dotikov. Je podobno mesto kot naša pazduha, ki je žgečkljiva na dotik, saj se je ne dotikamo pogosto. Nekaterim ljudem zato dotikanje pazduh povzroča občutek ugodja.

Vendar ne pozabite: ušesa so samočistilna! Kljub temu, da vam tiščanje različnih predmetov v vaš sluhovod povzroča prijetne občutke, tega nikar ne počnite. Ušesno maslo se s premikanjem čeljusti ob govorjenju, zehanju, smejanju … samodejno spiralno premika proti izhodu sluhovoda. S tem premikanjem skozi sluhovod ušesno maslo vse ujete mikro-umazanije in prah odnese ven iz sluhovoda. Samodejno izločanje ušesnega masla ohranja naša ušesa čista.

Sam spadam v generacijo walkmanov. Se še spomnite teh prenosnih kasetofonov z navadno živobarvnimi oz. črnimi penicami preko zvočnikov slušalk? Kako ponosno sem v tistem času nosil bratov Philipsov walkman z živo oranžnimi penicami in kako »kulski« je takrat deloval ta prenosni kasetofon… Ali si ga imel, ali nisi. Lahko si bil še tako velika faca, a če nisi imel walkmana, kot bi nekaj manjkalo. Vsaj meni je, namreč delil sem ga z bratom oz. točneje povedano, ko je bil on pri volji, ga je delil z menoj.

Nato je prišel digitaliziran walkman, takšen ki je predvajal zgoščenke, ali bolj pogovorno rečeno: CD-je. Ta je šele deloval futurističen s svojimi ovalnimi oblikami napram trdim in po večini zelo togim linijam kasetofonov. Kljub številnim anti-shock funkcijam laserskega čitalnika, je bilo težko poslušati glasbo ob hoji brez preskakovanja, tako bi lahko to naslednjo generacijo walkmanov hudomušno poimenovali kar standman-i, saj se je nemoteno poslušanje odvijalo ob mirovanju ali med vožnjo, kjer je cesta bila brez lukenj – torej le na avtocesti?

Pojav Apple-ovih iPod-ov, prenosnih predvajalnikov digitalnega mp3 zapisa je močno in sunkovito zakorakal v modo in marsikdo se je rad pokazal in pohvalil z njim. Pojavilo se je ogromno število ponaredkov in »look-a-like« replik teh zelo razširjenih predvajalnikov proizvajalca Apple. Prav pojav replik in ponaredkov kaže na velik porast in veliko povpraševanje, kar že nakazuje, da je šlo za več kot le za predvajanje glasbe. Šlo je za statusni simbol!

V letu 2006 je na področju slušalk prišlo do velikega preloma. Takrat je svetovno znani producent in reper Dr. Dre v sodelovanju z mega-umom Jimmy Iovine-om ustanovil podjetje Beatz by Dre. Čeprav slušalke po kvaliteti niso tako močno izstopale napram drugim visokokakovostnim slušalkam, sta se Jimmy in Dr. Dre lotila marketinga na prvovrsten in nadvse uspešen način. Dr. Dre je že od zgodnjih osemdesetih zelo znana osebnost, katera je z vsakim njegovim novim delom le še rasla in rasla. Zaradi svojega statusa je bil dobrodošla in nadvse zaželena družba vseh zvezdnikov in estradnikov, vsi so se radi slikali z njim ali rekli kakšno besedo, kar je Dr. Dre kasneje uspešno pretvoril v promoviranje svojih slušalk. Tako je svoje slušalke poklanjal vele-zvezdnikom, različnim športnikom, televizijskim igralcem, skratka komurkoli, ki je imel močan vpliv na javnost. Logotip teh slušalk se je začel vse bolj pojavljati tudi v številnih računalniških igricah, v letu 2014 pa je Apple kupil podjetje Beatz By Dre in ga tako naredil prvega milijarderja (ne milijonarja!) med reperji ter že tako slavne slušalke naredil še slavnejše. Mladina je ostala brez šans!

Kakorkoli obrnemo in vzgajamo, samostojnost je metamorfoza adolescence. V tem času varnost, zdravje in dolgoročnost pač nimajo močnih zaveznikov, upada tudi vrednost starševskega mnenja, ki zdaj že pozno zamuja za trenutnimi trendi. Vrstniki in vzorniki postavljajo smernice, katere starci pač ne razumemo. To ni nič novega… tako pač je.

In kako se danes ob vseh teh influencerjih, ob vse več najstniških zvezdnikov, ob tolikšnem številu računalniških igric in porastom družbenih omrežjih en srednješolec počuti brez Dr. Drejevih slušalk na glavi ali vsaj takšnih, ki na videz spominjajo nanje? Zagotovo to ne velja za vse srednješolce, zagotovo se nekemu srednješolcu »fučka« za te slušalke, zagotovo se najde tudi takšen, ki sploh o teh slušalkah nič ne ve. A kljub temu vse večji pojav ponaredkov in replik dokazuje enormno povpraševanje, njihova povišana dostopnost z nižanjem cen ob božično-novoletnih časih, črnimi petki in prodajnimi svetki pa dokazuje kako visoko mesto te slušalke zasedajo na seznamu statusnih simbolov.

Kako bi si želel najti prave besede, pravi način in ustrezen sleng, da bi lahko na pravi način svetoval uvajanje pravila 60/60 – to je poslušanje glasbe na 60% glasnosti naprave in to ne več kot 60 minut… Že samo omejevanje kliče po odporu, prelisičenju in ignoriranju. S samimi slušalkami ni popolnoma nič narobe in to ne glede na proizvajalca! Problematično je le prehudo izpostavljanje glasnostim nad 70 dB, ki trajajo več kot eno uro. Kako hude so nepovratne posledice pretiravanja z glasnostjo glasbe, je prikazano tudi v filmu It’s All Gone by Pete Tong. Kot nekdanji DJ, kot nekdo, kateremu so se od bujnega ozvočenja v prtljažniku tresle registrske tablice, lahko priznam, da sem se šele ob ogledu tega filma lahko poistovetil in začel drugače ravnati pri poslušanju glasbe. V isti sapi tudi priznavam, kako sem moral imeti Senheiserjeve HD-25 slušalke in niti slučajno ne Beringherjeve ali kakšne druge, ki jih svetovna elita DJ-ev ni nosila. Če že sam nisem bil del te elite, sem skušal vsaj zgledati tako.

Malo pred koncem svoje kariere, ko je ta bila na najvišji točki, sem delil mešalno mizo s kar nekaj zvezdniškimi DJ-ji te svetovne elite in šele takrat sem začel ugotavljati, po čem izstopajo ti profesionalci, ki z enim dvournim nastopom zaslužijo od 10.000 € dalje. Ne, to niso slušalke, to je tisto, kar smo videli šele potem, ko je DJ snel slušalke: Aktivna zaščita sluha! Profesionalni čepki po meri z nekimi rdečimi in modrimi »pikicami« za katere sem kasneje ugotovil, da so to aktivni filtri, ki nastopajočim omogočajo redno nastopanje in izpostavljanje močnim glasnostim brez večjega tveganja poškodb sluha.

Danes imam po vsem napisanem na svoje začudenje sluh v mejah normale, nekaj, česar res nisem pričakoval ob prvi meritvi po končani karieri DJ-a. Morda sem dovolj zgodaj pogledal zgoraj omenjeni film, ki me je pošteno zamislil nad svojim ravnanjem in uvedel spremembo v meni, morda je le stvar genetike, kdo bi vedel…

Včasih je za spremembo potrebno veliko odrekanja, včasih je dovolj le beseda ali izkušnja. V posnemanju in prirejanju Zmelkoow-a pa za konec pisanja ponujam moder nasvet in plava navodila:

»Smisel življenja je ležanje v travi,

Pravilo 60/60 s slušalkami na glavi,

Visenje v mreži med dvemi drevesi,

slalom v ravnini z zarjavelimi kolesi…«