Kategorija: Slušni aparati

Svetovni dan Alzheimerjeve bolezni, 21. september 2021

Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so: spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Spremembe v možganih zaradi bolezni počasi vodijo do izgube spomina in zmedenosti. Oseba z demenco postopoma izgubi sposobnost samostojnega opravljanja običajnih, vsakodnevnih opravil, zato potrebuje nenehno podporo in pomoč s strani svojcev ali negovalnega osebja.
Zaradi starajoče se družbe po svetu število obolelih za demenco hitro narašča. Vsake tri sekunde zanjo zboli en človek. V Sloveniji ima demenco po epidemioloških ocenah okoli 33.000 ljudi, v Evropi 10 milijonov, na svetu pa 47 milijonov ljudi.

Najpogostejši tip demence je Alzheimerjeva bolezen, ki prizadene okoli 60 % obolelih in pomeni napredujoč upad miselnih sposobnosti.

V večini primerov predpisana zdravila za demenco bolezni ne zdravijo, upočasnijo le njeno napredovanje in za nekaj časa izboljšajo simptome bolezni. Zdravila so učinkovitejša, če so predpisana v zgodnejši fazi bolezni. Zgodnje odkrivanje bolezni je zato zelo pomembno, saj pripomore k učinkovitejšemu soočanju obolele osebe s simptomi bolezni ter izboljšanju kakovosti življenja.
Če smo pozorni, lahko začetne simptome pravočasno zaznamo in tako vplivamo na razvoj bolezni oziroma preprečimo, da bi se ta razvila.

Nekateri simptomi na katere je dobro biti pozoren, so:

• Pomanjkanje nepretrganega (konsistentnega) razmišljanja (ko eno misel izgubimo in nekaj drugega prevzame našo misel).
• Postopna izguba spomina.
• Zmeda v govoru in načinu izražanja, na primer ko sredi stavka spremenimo temo ali pozabimo, o čem smo začeli govoriti.
• Pešanje v razumevanju enostavnih stvari (kako združiti dva elementa).
• Težave pri oceni situacije. Na primer, nahajate se na prehodu za pešce, približuje se vam avto in ne morete oceniti, ali je varno, da prečkate cesto ali ne.
• Med simptome sodi tudi občasno nenavadno socialno vedenje. Na primer, takšna oseba svoje bližnje pogosto pripelje v zadrego.

Raziskave kažejo, da lahko slabšanje oziroma izguba sluha v srednjih letih viša tveganje za razvoj demence v poznejših letih.

S kombinacijo redne miselne aktivnosti, druženja, pravega življenjskega stila in dobrega nadzora nad pridruženimi boleznimi, lahko pojav demence za nekaj časa odložimo.

Starejši ljudje po večini slabše slišijo in vidijo, kar lahko pripelje do nedruženja s sovrstniki, prijatelji. Sčasoma se lahko njihove kognitivne sposobnosti zmanjšajo do te mere, da se lahko bolezen demence pojavi prej, kot bi se lahko ob redni uporabi tehnično – medicinskih pripomočkov med katere lahko štejemo tudi slušne aparate.

Ne zanemarite slabega sluha

Kot kaže študija iz Tajvana je lahko eden od dejavnikov za razvoj demence tudi gluhota. Pri pregledu 16.000 ljudi so raziskovalci ugotovili, da so imeli tisti, ki so se v starosti med 45 in 64 let začeli soočati s slabšim sluhom, večjo verjetnost za nastanek demence kot tisti, ki tovrstnih težav niso imeli.

Povezava med demenco in naglušnostjo je sicer znana že dlje. Gre za to, da lahko izguba akustičnih stimulansov pri posameznikih spodbudi nastanek demence, saj se zaradi naglušnosti pogosto začnejo odmikati od družabnega življenja in tako možganom zagotavljajo vedno manj impulzov. Hkrati so hitreje dovzetni za nastanek depresije, ki je ena od glavnih dejavnikov za nastanek demence. Če je oseba naglušna in ne uporablja slušnih aparatov, predvidevajo strokovnjaki, posamezniki na neki način tudi ne trenirajo možganov.

Zato vsem, ki začnejo opažati, da imajo težave s sluhom, svetujejo nošenje slušnega aparata. Večina se sprva sploh ne zaveda, da slabo slišijo. Eden od prvih znakov, da ne slišite, kot bi morali, je, da vas na cesti kaj preseneti, ker tega niste slišali. Ali ko se vam zdi, da ljudje okoli vas momljajo. Najhuje je, da ima še vedno veliko ljudi predsodek do nošenja slušnega aparata, zaradi slabšega vida pa nas ni prav nič sram in gremo takoj po očala. A kot piše v slikanici Dobro, da imam ušesa! Dobro, da slišim!, nam ravno ušesa omogočajo nadzor prostora 360 stopinj okoli nas. Z očmi zaznamo le širino vidnega polja, z ušesi pa lahko ugotovimo, da se nekaj dogaja tudi za našim hrbtom, so zapisali.

Zakaj je koristno ukvarjanje z glasbo?

Glasba v nas lahko prebudi močna čustva in pomaga pri razvoju možganov. Glasba nas dvigne na noge, nariše nasmeh na obrazu in se dotakne čustev. Skratka, glasba nas osrečuje.

Aktivno ukvarjanje z glasbo, bodisi petje, bodisi igranje inštrumenta, zagotovo z razvojne perspektive pomeni eno izmed dejavnosti, ki najbolj celostno vplivajo na človeka. Glasbena dejavnost pri otrocih spodbuja psihomotorični, miselni in čustveno-socialni razvoj.

Prav tako to velja za odrasle in za starejše, saj je celo življenje pomembna aktivna skrb za ohranjanje možganov v dobri kondiciji. Torej je glasba koristna celo življenje. Da bi glasbo lahko ustvarjali in slišali, pa je neprecenljiv sluh.

Ukvarjanje z glasbo je najboljši možganski fitnes

Rezultati se odsevajo v kratkoročnih psihofizičnih spremembah na ravni možganskega delovanja, dolgotrajno ukvarjanje z glasbo pa vodi do anatomskih sprememb v človeških možganih. Aktivno ukvarjanje z glasbo glede na svoje pozitivne učinke za vsakega otroka bi moralo biti tako pomembno kot zdrava prehrana in redna telesna dejavnost. Že starodavne civilizacije so se tega dobro zavedale in v glasbi prepoznavale zakone delovanja vesolja, s katerimi lahko učinkujemo na posameznika, pa tudi na celotno družbo. Tako so glasbo uporabljale v zdraviteljske in tudi izobraževalne namene. V sodobni družbi se kljub številnim raziskavam, ki potrjujejo izjemno pozitivne učinke ukvarjanja z glasbo, glasbeni dejavnosti še vedno ne posveča dovolj pozornosti in časa.

Kako so povezani glasba, sluh in demenca?

Če poskrbimo za svoj sluh, zmanjšamo tveganje za nastanek demence. To razkrivajo številne raziskave.

Glasba ima velik pomen v človekovem življenju. Tudi pri osebah z demenco! Posredno je torej zelo pomemben tudi sluh, ki nam omogoča poslušanje glasbe in tudi vseh drugih zvokov, med katerimi je za komunikacijo najpomembnejše, da lahko dobro slišimo govor.

Raziskovalec Dan Cohen je še pred leti delal v domu za starejše. Izkušnja mu je spremenila življenje. Kaj se zgodi, ko se dementnim ljudem predvaja glasbo, ki jim je všeč? Ugotovil je, da glasba človeka lahko poveže s sedanjim in preteklim jazom, ter življenjem.

Glasbe ne moremo ločiti od čustev. Ne spodbuja le telesa. Če deluje, zajame celega človeka, različne dele možganov, ter spomine in čustva, ki jo spremljajo. Filozof Kant je glasbo imenoval poživljajoča umetnost.

Za ljudi z demenco je lahko zadnji vhod v njihov um. Deli možganov, ki skrbijo, da se spominjamo glasbe in se odzivamo nanjo, pri Alzheimerjevi bolezni in drugih vrstah demence niso prizadeti. Glasbeni spomin je med drugim jasen zaradi načina, kako glasba pride v možgane.

Glasba lahko močneje vzpodbudi več delov možganov kot drugi dražljaji. Da lahko komuniciramo in poslušamo glasbo, pa moramo slišati. Poskrbite za svoj sluh, zmanjšajte tveganje za nastanek demence in uživajte v glasbi. Obiščite najbližji AUDIO BM slušni center.

Zgodnja identifikacija izgube sluha in uspešna rehabilitacija sluha lahko ublaži negativne učinke izgube sluha.

»Univerzalen slušni aparat, ki bi ustrezal vsem uporabnikom, ne obstaja,« pravi Boris Horvat Tihi, predsednik Odbora naglušnih pri Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije. Svari pred običajno ugodnimi nakupi slušnih aparatov v trgovinah ali po spletu. Sluš­ni aparat mora specialist ustrezno nastaviti glede na območja izgube sluha, ki je pri vsakem posamezniku drugačno.

V Sloveniji je okoli 200.000 ljudi z okvaro sluha. Približno tretjina jih že uporablja slušni aparat, druga tretjina je pred tem, da ga bo kmalu začela uporabljati, zad­nja tretjina pa so tisti, ki si nikakor nočejo priznati izgube sluha in se raje umikajo iz družbe in v svoj svet. Na leto se na novo izda nekaj manj kot 15.000 slušnih aparatov. »Pot, kako priti do sluš­nega aparata, je pri nas dobro zastavljena, žal je vsi, ki bi ga potrebovali, ne uporabijo,« pravi Boris Horvat Tihi.

Raziskave kažejo, da okoli štiri odstotke ljudi izgubi sluh do 20. leta, med 20. in 65. letom se to zgodi približno desetini, največ slabo slišečih pa je med starejšimi. Že skoraj polovica vseh oziroma vsak drugi starejši ima težave s sluhom. »Starostna doba se podaljšuje in povečuje se tudi število ljudi, ki potrebujejo slušni aparat. To pa pomeni, da je veliko tudi ljudi, ki nasedejo različnim prevarantom, ki obljubljajo nemogoče,« pravi sogovornik.

Čudežne kapljice

Pred leti je bila kar obsežna reklamna akcija za čudežne kapljice, s katerimi naj bi si povrnili sluh. Enako sporna je bila nedavna ponudba ene od večjih trgovin, ki je na blagajni, med čokoladicami in žvečilnimi gumiji, ponujala univerzalne slušne aparate za deset evrov. Za uporabnike so škodljive tudi vse druge ponudbe, ki ponujajo nakup »pametnih slušnih aparatov«. »Sicer korektno opisujejo vse simptome in težave uporabnikov ob izgubi sluha,« pravi Boris Horvat Tihi, »vendar me kot dolgoletnega uporabnika in uradnega predstavnika naglušnih zelo motita usmerjanje v spletno nakupovanje in enostranski prikriti marketing.« Nakup slušnega aparata nam­reč ni dovolj.

»Laična javnost si predstavlja, da je s slušnimi aparati tako kot z očali: da ko ga imaš, vse slišiš in razumeš, kar se govori,« pravi Boris Horvat Tihi. V resnici je treba vsak slušni aparat ustrezno prilagoditi uporabniku oziroma ga nastaviti glede na območja izgube sluha, ki so pri vsakem posamezniku specifična in povsem individualna. »Sam zdaj testiram nadstandardni sluš­ni aparat in sem bil, se mi zdi, že šestkrat pri uradnem dobavitelju, da sva s skupnim trudom našla optimalne nastavitve,« pravi sogovornik.

To so računalniki v malem

Novejši slušni aparati, razloži, so dejansko pravi računalniki v malem in je z njimi mogoče nastavljati barve glasu, visoke in nizke tone, izločiti moteče šume in poudariti samo govor. To pomeni, da slušni aparat prilagodijo posamezniku. Poleg tega ponujajo možnost povezave s telefonom in prostoročni govor, spremljanje televizije in različnih predavanj, sestankov, gledaliških predstav, konferenc, seminarjev ali koncertov prek slušne zanke in drugo. Šele ustrezno nastavljen slušni aparat omogoči tisto, kar pravi slušni aparat tudi mora: da uporabnik z njim sliši in razume povedano.

»Če slušni aparat ni natančno nastavljen, je brez učinka. To je tudi eden bistvenih razlogov, da marsikateri, ki je bil plačan s sredstvi zavoda za zdravstveno zavarovanje, obleži v predalu,« pravi Boris Horvat Tihi, predsednik Odbora naglušnih pri Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije.

Neizpodbitno je dejstvo, ki ga poudarja tudi zdravniška stroka, da naglušnost ali izguba sluha nista ozdravljivi, sta pa tehnično rešljivi z ustrezno strokovno podporo. To uporabnikom lahko ponudijo dobavitelji s koncesijo Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki so tudi strokovno usposobljeni tako za svetovanje kot rehabilitacijo.

»O uporabi slušnih aparatov pa je treba izpostaviti še nekaj: vsak, ki ni ustrezno in strokovno nastavljen v skladu z izgubo sluha uporabnika, lahko resno in trajno dodatno poškoduje sluh,« opozarja Boris Horvat Tihi, ki še dodaja, da so vsem, ki potrebujejo kakršenkoli nasvet, vedno na razpolago vsi, ki uradno delujejo na tem področju, torej tudi v društvih in Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije.

Simona Fajfar, 24. 5. 2021, Delo

Pravijo, da se ljudje bojimo nepoznanega. To še posebej drži, ko srečamo »drugačno« osebo od nas samih.

Zakaj je torej toliko predsodkov glede naglušnosti in slušnih aparatov? Odgovor na to vprašanje je zelo preprost. Ozreti se je potrebno le v našo polpreteklo zgodovino, da odkrijemo od kod izvira to napačno razmišljanje.

Zgodovina stigmatizacije

Ker naglušna oseba težje sledi pogovoru in pogosteje zastavlja vprašanja, prepogosto domnevamo, da je počasneje dojemljiva in manj sposobna od ljudi okrog nas. Zaradi težav pri komuniciranju in poslušanju ta oseba težje usvaja novo šolsko snov in je posledično pri učnem procesu manj uspešna. Iz tega razloga večina gluhih in naglušnih obiskuje šole s prilagojenim učnim programom (Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, Center za sluh in govor Maribor…), kar pa nikakor ne pomeni, da so to programi za otroke z nižjimi intelektualnimi sposobnostmi. Gre za programe, kjer so razredi organizirani kot manjše skupine, kar omogoča večji poudarek na individualni obravnavi med učiteljem in učencem. Te šole upoštevajo otrokove posebnosti, težave, močna in šibka področja in njegov razvoj. Pri otrocih vzpodbujajo ročna dela, kot je na primer izdelovanje maket, izdelovanje iz gline, lesa, kovin…, zato se kasneje večina zaposluje v poklicih, kjer ni potrebna govorno – slušna komunikacija.

Če torej na gluhe in naglušne zaradi uporabe slušnega aparata gledamo kot »neumne in počasne«, uporabo očal pri slabovidnih dojemamo kot znak intelekta in načitanosti, klub temu, da gre v obeh primerih za podoben medicinski pripomoček. Kako krivično, kajne!?

3 načini kako se znebiti predsodkov v zvezi s slušnimi aparati

1. Prva stvar, ki jo lahko uporabniki slušnih aparatov naredijo je, da so odprti glede njihove uporabe. Vaše slušne aparate nosite ponosno in jih ne skrivajte, čeprav boste morali v javnosti menjati baterije. Če lahko javno snamemo očala in obrišemo stekla, zakaj ne bi tudi menjali baterij v vašem slušnem aparatu?
   
2. Okolica bo opazila, da nosite slušne aparate, le redki pa bodo to omenili. Če boste sami prvi povedali, da ste uporabnik slušnega aparata, boste s tem »prebili led«, hkrati pa ostale opozorili na vaša močna in šibka področja, preden se pogovor naprej razvije. Ljudje cenijo iskrenost in se običajno odzovejo pozitivno na takšno informacijo.
   
3. Včlanite se v Društvo gluhih in naglušnih ali pa se povežite še z drugimi uporabniki slušnih aparatov. Na ta način si boste lahko izmenjali ideje, probleme, ter rešitve za boljši sluh in boljše življenje. Biti v družbi ljudi s podobnimi težavami in izzivi je lahko zelo osvobajajoče.

ZDGNS tako politične odločevalce kot medije opozarja na hude stiske, s katerimi se v času epidemije in ukrepov spoprijemajo osebe z izgubo sluha. V Sloveniji je po dostopnih podatkih malo manj kot 80.000 oseb s slušnim aparatom ter okoli 500 oseb s polževim vsadkom. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in mednarodnih organizacij za naglušne osebe ima od sedem do deset odstotkov ljudi naglušnost.

V raziskavah so ugotovili – in te podatke lahko samo potrdimo – , da oseba ki izgublja sluh, potrebuje okoli 7 let, da se spoprime z izgubo sluha in poišče ustrezno pomoč. Oseba, ki prvič opazi, da slabše vidi, se mnogo hitreje odloči za pomoč in ni tako veliko nerodnosti, če pri tem dobi očala. Oseba, ki izgublja sluh – bodisi postopoma bodisi nenadoma (poškodba pri delu, preglasno poslušanje glasbe, pok petarde) – pa potrebuje mnogo več časa. Zakaj?

Morda se sprva niti ne zaveda, da slabše sliši, in si kljub opozorilom bližnjih (da prehrupno posluša televizijo ali radio, ne sliši zvonca ali zvonjenja telefona ali se ne odziva na klice iz sosednjega prostora) tega noče priznati. Ljudje imajo pogosto velike predsodke pred nošenjem slušnega aparata. Največja stiska, ki jo prinaša izguba sluha pa je socialna izolacija in osamitev. Osebe z izgubo sluha se mnogokrat ne morejo več vključevati v pogovore, ne razumejo drugih, kaj se med sabo pogovarjajo, in se s tem postopoma zapirajo vase in med štiri stene lastnega doma. Ne upajo si več imeti socialne interakcije, ker jih je strah, da ne bodo razumljeni ali da ne bodo razumeli drugih in se ob tem zdeli nerodni. Če slepota ločuje ljudi od stvari, izguba sluha ločuje ljudi od drugih ljudi. To so najhujše stiske.

Največji izzivi pa so starejši in mladi. Izguba sluha je najpogostejši spremljevalec staranja. Zaradi izredno hrupnega okolja, v katerem živimo, bodisi doma bodisi na delovnem mestu, je izguba oz. okvara sluha najpogostejša poklicna bolezen. Če vse skupaj združimo, lahko žal napovemo, da bo veliko večino starejših doletela neka stopnja izgube sluha. Vsaka invalidnost je po svoje velik izziv. Ker pa izguba sluha ločuje ljudi od ljudi, so lahko psihološke, čustvene in socialne posledice izgube sluha najbolj boleče prav pri osebah z izgubo sluha, predvsem starejših.

Pri izgubi sluha se potrebe ljudi močno spremenijo. Najpomembnejša postane dostopnost do informacij in komunikacij. Že sama izguba sluha jih močno omejuje pri medsebojnem razumevanju. Živimo v zelo hrupnem okolju: promet, glasni medsebojni pogovori, ki se velikokrat prekinjajo in se hitro izmenjujejo, glasna glasba v lokalih … čedalje teže je najti prostor, v katerem se lahko oseba z izgubo sluha v miru pogovori z drugo osebo, tako, da jo lahko gleda v obraz in posluša govor. Gledanje sogovornika v obraz in posebej v usta je osnovna komunikacijska pot oseb z izgubo sluha. Maske na obrazih ljudi absolutno preprečijo komunikacijsko pot. Oseba z izgubo sluha (ne glede na stopnjo okvare) nujno potrebuje tišje okolje brez dodatnih glasovnih motenj in obvezno prosto pot ter pogled v obraz sogovornika. Maska je velika ovira in mnogokrat kaplja čez rob. Ni druge rešitve, kot da se zagotovita ustrezna razdalja in prosta pot pogleda v obraz in ustnice sogovornika. Ne glede na tehnične pripomočke, kot je slušni aparat, se komunikacija brez pogleda v sogovornikove ustnice prekine. Opažamo velike stiske starejših oseb, ki so preprosto obupale in ne hodijo več ven ter se izogibajo stikom zaradi nošenja mask. To je velik izziv že doma, med bližnjimi, kot tudi v javnih prostorih, kot so domovi za starejše in šole. Poleg teh izzivov je velik izziv tudi dostop do informacij. Že zaradi velikih izzivov doma je osebam z izgubo sluha mnogokrat televizija edino okno v svet. Radio jim je nedostopen, ker govora velikokrat ne razumejo. Zadeva se poslabša, ko se v ozadju govora sliši še glasba. Tako se zatečejo h gledanju televizije. Pri tem pa se pojavi nova stiska. Že tako so veliki izzivi dobro slišati govor na televiziji, nato pa se na zaslonu pojavijo še maske govorcev. Ne glede na to, kako dober slušni aparat imaš, ne moreš vedno vsega slišati stoodstotno. Zato je primerna prilagoditev sprotno podnaslavljanje televizijskih programov. Sodobni televizijski prijemi poleg govora ponujajo tudi glasbena in druga zvočna ozadja, toda to preprečuje razumevanje. Tu lahko pohvalimo RTV Slovenija, da je kar nekaj programa podnaslovljenega in da se število podnaslovljenih oddaj povečuje.

IZ SVETA TIŠINE, Letnik XLII, št. 1-2, januar-februar 2021, Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije