Kategorija: Slušni aparati

»Univerzalen slušni aparat, ki bi ustrezal vsem uporabnikom, ne obstaja,« pravi Boris Horvat Tihi, predsednik Odbora naglušnih pri Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije. Svari pred običajno ugodnimi nakupi slušnih aparatov v trgovinah ali po spletu. Sluš­ni aparat mora specialist ustrezno nastaviti glede na območja izgube sluha, ki je pri vsakem posamezniku drugačno.

V Sloveniji je okoli 200.000 ljudi z okvaro sluha. Približno tretjina jih že uporablja slušni aparat, druga tretjina je pred tem, da ga bo kmalu začela uporabljati, zad­nja tretjina pa so tisti, ki si nikakor nočejo priznati izgube sluha in se raje umikajo iz družbe in v svoj svet. Na leto se na novo izda nekaj manj kot 15.000 slušnih aparatov. »Pot, kako priti do sluš­nega aparata, je pri nas dobro zastavljena, žal je vsi, ki bi ga potrebovali, ne uporabijo,« pravi Boris Horvat Tihi.

Raziskave kažejo, da okoli štiri odstotke ljudi izgubi sluh do 20. leta, med 20. in 65. letom se to zgodi približno desetini, največ slabo slišečih pa je med starejšimi. Že skoraj polovica vseh oziroma vsak drugi starejši ima težave s sluhom. »Starostna doba se podaljšuje in povečuje se tudi število ljudi, ki potrebujejo slušni aparat. To pa pomeni, da je veliko tudi ljudi, ki nasedejo različnim prevarantom, ki obljubljajo nemogoče,« pravi sogovornik.

Čudežne kapljice

Pred leti je bila kar obsežna reklamna akcija za čudežne kapljice, s katerimi naj bi si povrnili sluh. Enako sporna je bila nedavna ponudba ene od večjih trgovin, ki je na blagajni, med čokoladicami in žvečilnimi gumiji, ponujala univerzalne slušne aparate za deset evrov. Za uporabnike so škodljive tudi vse druge ponudbe, ki ponujajo nakup »pametnih slušnih aparatov«. »Sicer korektno opisujejo vse simptome in težave uporabnikov ob izgubi sluha,« pravi Boris Horvat Tihi, »vendar me kot dolgoletnega uporabnika in uradnega predstavnika naglušnih zelo motita usmerjanje v spletno nakupovanje in enostranski prikriti marketing.« Nakup slušnega aparata nam­reč ni dovolj.

»Laična javnost si predstavlja, da je s slušnimi aparati tako kot z očali: da ko ga imaš, vse slišiš in razumeš, kar se govori,« pravi Boris Horvat Tihi. V resnici je treba vsak slušni aparat ustrezno prilagoditi uporabniku oziroma ga nastaviti glede na območja izgube sluha, ki so pri vsakem posamezniku specifična in povsem individualna. »Sam zdaj testiram nadstandardni sluš­ni aparat in sem bil, se mi zdi, že šestkrat pri uradnem dobavitelju, da sva s skupnim trudom našla optimalne nastavitve,« pravi sogovornik.

To so računalniki v malem

Novejši slušni aparati, razloži, so dejansko pravi računalniki v malem in je z njimi mogoče nastavljati barve glasu, visoke in nizke tone, izločiti moteče šume in poudariti samo govor. To pomeni, da slušni aparat prilagodijo posamezniku. Poleg tega ponujajo možnost povezave s telefonom in prostoročni govor, spremljanje televizije in različnih predavanj, sestankov, gledaliških predstav, konferenc, seminarjev ali koncertov prek slušne zanke in drugo. Šele ustrezno nastavljen slušni aparat omogoči tisto, kar pravi slušni aparat tudi mora: da uporabnik z njim sliši in razume povedano.

»Če slušni aparat ni natančno nastavljen, je brez učinka. To je tudi eden bistvenih razlogov, da marsikateri, ki je bil plačan s sredstvi zavoda za zdravstveno zavarovanje, obleži v predalu,« pravi Boris Horvat Tihi, predsednik Odbora naglušnih pri Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije.

Neizpodbitno je dejstvo, ki ga poudarja tudi zdravniška stroka, da naglušnost ali izguba sluha nista ozdravljivi, sta pa tehnično rešljivi z ustrezno strokovno podporo. To uporabnikom lahko ponudijo dobavitelji s koncesijo Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki so tudi strokovno usposobljeni tako za svetovanje kot rehabilitacijo.

»O uporabi slušnih aparatov pa je treba izpostaviti še nekaj: vsak, ki ni ustrezno in strokovno nastavljen v skladu z izgubo sluha uporabnika, lahko resno in trajno dodatno poškoduje sluh,« opozarja Boris Horvat Tihi, ki še dodaja, da so vsem, ki potrebujejo kakršenkoli nasvet, vedno na razpolago vsi, ki uradno delujejo na tem področju, torej tudi v društvih in Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije.

Simona Fajfar, 24. 5. 2021, Delo

Pravijo, da se ljudje bojimo nepoznanega. To še posebej drži, ko srečamo »drugačno« osebo od nas samih.

Zakaj je torej toliko predsodkov glede naglušnosti in slušnih aparatov? Odgovor na to vprašanje je zelo preprost. Ozreti se je potrebno le v našo polpreteklo zgodovino, da odkrijemo od kod izvira to napačno razmišljanje.

Zgodovina stigmatizacije

Ker naglušna oseba težje sledi pogovoru in pogosteje zastavlja vprašanja, prepogosto domnevamo, da je počasneje dojemljiva in manj sposobna od ljudi okrog nas. Zaradi težav pri komuniciranju in poslušanju ta oseba težje usvaja novo šolsko snov in je posledično pri učnem procesu manj uspešna. Iz tega razloga večina gluhih in naglušnih obiskuje šole s prilagojenim učnim programom (Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, Center za sluh in govor Maribor…), kar pa nikakor ne pomeni, da so to programi za otroke z nižjimi intelektualnimi sposobnostmi. Gre za programe, kjer so razredi organizirani kot manjše skupine, kar omogoča večji poudarek na individualni obravnavi med učiteljem in učencem. Te šole upoštevajo otrokove posebnosti, težave, močna in šibka področja in njegov razvoj. Pri otrocih vzpodbujajo ročna dela, kot je na primer izdelovanje maket, izdelovanje iz gline, lesa, kovin…, zato se kasneje večina zaposluje v poklicih, kjer ni potrebna govorno – slušna komunikacija.

Če torej na gluhe in naglušne zaradi uporabe slušnega aparata gledamo kot »neumne in počasne«, uporabo očal pri slabovidnih dojemamo kot znak intelekta in načitanosti, klub temu, da gre v obeh primerih za podoben medicinski pripomoček. Kako krivično, kajne!?

3 načini kako se znebiti predsodkov v zvezi s slušnimi aparati

1. Prva stvar, ki jo lahko uporabniki slušnih aparatov naredijo je, da so odprti glede njihove uporabe. Vaše slušne aparate nosite ponosno in jih ne skrivajte, čeprav boste morali v javnosti menjati baterije. Če lahko javno snamemo očala in obrišemo stekla, zakaj ne bi tudi menjali baterij v vašem slušnem aparatu?
   
2. Okolica bo opazila, da nosite slušne aparate, le redki pa bodo to omenili. Če boste sami prvi povedali, da ste uporabnik slušnega aparata, boste s tem »prebili led«, hkrati pa ostale opozorili na vaša močna in šibka področja, preden se pogovor naprej razvije. Ljudje cenijo iskrenost in se običajno odzovejo pozitivno na takšno informacijo.
   
3. Včlanite se v Društvo gluhih in naglušnih ali pa se povežite še z drugimi uporabniki slušnih aparatov. Na ta način si boste lahko izmenjali ideje, probleme, ter rešitve za boljši sluh in boljše življenje. Biti v družbi ljudi s podobnimi težavami in izzivi je lahko zelo osvobajajoče.

ZDGNS tako politične odločevalce kot medije opozarja na hude stiske, s katerimi se v času epidemije in ukrepov spoprijemajo osebe z izgubo sluha. V Sloveniji je po dostopnih podatkih malo manj kot 80.000 oseb s slušnim aparatom ter okoli 500 oseb s polževim vsadkom. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in mednarodnih organizacij za naglušne osebe ima od sedem do deset odstotkov ljudi naglušnost.

V raziskavah so ugotovili – in te podatke lahko samo potrdimo – , da oseba ki izgublja sluh, potrebuje okoli 7 let, da se spoprime z izgubo sluha in poišče ustrezno pomoč. Oseba, ki prvič opazi, da slabše vidi, se mnogo hitreje odloči za pomoč in ni tako veliko nerodnosti, če pri tem dobi očala. Oseba, ki izgublja sluh – bodisi postopoma bodisi nenadoma (poškodba pri delu, preglasno poslušanje glasbe, pok petarde) – pa potrebuje mnogo več časa. Zakaj?

Morda se sprva niti ne zaveda, da slabše sliši, in si kljub opozorilom bližnjih (da prehrupno posluša televizijo ali radio, ne sliši zvonca ali zvonjenja telefona ali se ne odziva na klice iz sosednjega prostora) tega noče priznati. Ljudje imajo pogosto velike predsodke pred nošenjem slušnega aparata. Največja stiska, ki jo prinaša izguba sluha pa je socialna izolacija in osamitev. Osebe z izgubo sluha se mnogokrat ne morejo več vključevati v pogovore, ne razumejo drugih, kaj se med sabo pogovarjajo, in se s tem postopoma zapirajo vase in med štiri stene lastnega doma. Ne upajo si več imeti socialne interakcije, ker jih je strah, da ne bodo razumljeni ali da ne bodo razumeli drugih in se ob tem zdeli nerodni. Če slepota ločuje ljudi od stvari, izguba sluha ločuje ljudi od drugih ljudi. To so najhujše stiske.

Največji izzivi pa so starejši in mladi. Izguba sluha je najpogostejši spremljevalec staranja. Zaradi izredno hrupnega okolja, v katerem živimo, bodisi doma bodisi na delovnem mestu, je izguba oz. okvara sluha najpogostejša poklicna bolezen. Če vse skupaj združimo, lahko žal napovemo, da bo veliko večino starejših doletela neka stopnja izgube sluha. Vsaka invalidnost je po svoje velik izziv. Ker pa izguba sluha ločuje ljudi od ljudi, so lahko psihološke, čustvene in socialne posledice izgube sluha najbolj boleče prav pri osebah z izgubo sluha, predvsem starejših.

Pri izgubi sluha se potrebe ljudi močno spremenijo. Najpomembnejša postane dostopnost do informacij in komunikacij. Že sama izguba sluha jih močno omejuje pri medsebojnem razumevanju. Živimo v zelo hrupnem okolju: promet, glasni medsebojni pogovori, ki se velikokrat prekinjajo in se hitro izmenjujejo, glasna glasba v lokalih … čedalje teže je najti prostor, v katerem se lahko oseba z izgubo sluha v miru pogovori z drugo osebo, tako, da jo lahko gleda v obraz in posluša govor. Gledanje sogovornika v obraz in posebej v usta je osnovna komunikacijska pot oseb z izgubo sluha. Maske na obrazih ljudi absolutno preprečijo komunikacijsko pot. Oseba z izgubo sluha (ne glede na stopnjo okvare) nujno potrebuje tišje okolje brez dodatnih glasovnih motenj in obvezno prosto pot ter pogled v obraz sogovornika. Maska je velika ovira in mnogokrat kaplja čez rob. Ni druge rešitve, kot da se zagotovita ustrezna razdalja in prosta pot pogleda v obraz in ustnice sogovornika. Ne glede na tehnične pripomočke, kot je slušni aparat, se komunikacija brez pogleda v sogovornikove ustnice prekine. Opažamo velike stiske starejših oseb, ki so preprosto obupale in ne hodijo več ven ter se izogibajo stikom zaradi nošenja mask. To je velik izziv že doma, med bližnjimi, kot tudi v javnih prostorih, kot so domovi za starejše in šole. Poleg teh izzivov je velik izziv tudi dostop do informacij. Že zaradi velikih izzivov doma je osebam z izgubo sluha mnogokrat televizija edino okno v svet. Radio jim je nedostopen, ker govora velikokrat ne razumejo. Zadeva se poslabša, ko se v ozadju govora sliši še glasba. Tako se zatečejo h gledanju televizije. Pri tem pa se pojavi nova stiska. Že tako so veliki izzivi dobro slišati govor na televiziji, nato pa se na zaslonu pojavijo še maske govorcev. Ne glede na to, kako dober slušni aparat imaš, ne moreš vedno vsega slišati stoodstotno. Zato je primerna prilagoditev sprotno podnaslavljanje televizijskih programov. Sodobni televizijski prijemi poleg govora ponujajo tudi glasbena in druga zvočna ozadja, toda to preprečuje razumevanje. Tu lahko pohvalimo RTV Slovenija, da je kar nekaj programa podnaslovljenega in da se število podnaslovljenih oddaj povečuje.

IZ SVETA TIŠINE, Letnik XLII, št. 1-2, januar-februar 2021, Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije