Ob prebiranju naslednjega zapisa boste spoznali kako velik pomen ima glasba v človekovem življenju. Tudi pri osebah z demenco! Posredno je torej zelo pomemben tudi sluh, ki nam omogoča poslušanje glasbe in tudi vseh drugih zvokov, med katerimi je za komunikacijo najpomembnejše, da lahko dobro slišimo govor.
Zapis je nastal na podlagi resničnih dogodkov.
… John prebiva v domu za starejše. Nikoli ne začne pogovora, le tu je in obstaja. John je dementna oseba, katera ni zmožna prepoznati svojih slik iz mladosti ali drugih podrobnosti njegovega življenja. Ne spomni se, da je igral nogomet. Ne spomni se, da je bil v vojski. Ne spomni se niti, da je po odsluženi vojski nastopal kot igralec. Njegove sanje, njegova ljubezen, … ni jih več. Kdo sploh smo brez našega spomina? …
Ob predvajanju glasbe iz njegovega časa je nepopisna živahnost kar lila ven iz njega. Nihče te živahnosti pri Johnu še ni videl. V njem so se prebudila davno pozabljena čustva.
Preberite nadaljevanje. Seznanili se boste s spoznanji Dana Cohena glede vpliva poslušanja glasbe na osebe z demenco.
Dan Cohen je še pred leti delal v domu za starejše. Izkušnja mu je spremenila življenje. Kaj se zgodi, ko se dementnim ljudem predvaja glasbo, ki jim je všeč? Ugotovil je, da glasba človeka lahko poveže s sedanjim in preteklim jazom, ter življenjem.
Glasbe ne moremo ločiti od čustev. Ne spodbuja le telesa. Če deluje, zajame celega človeka, različne dele možganov, ter spomine in čustva, ki jo spremljajo. Filozof Kant je glasbo imenoval poživljajoča umetnost. Vsi čutimo, da je glasba čarobna. Za ljudi z demenco je lahko zadnji vhod v njihov um. Deli možganov, ki skrbijo, da se spominjamo glasbe in se odzivamo nanjo, pri Alzheimerjevi bolezni in drugih vrstah demence niso prizadeti. Glasbeni spomin je med drugim jasen zaradi načina, kako glasba pride v možgane. Glasba lahko močneje vzpodbudi več delov možganov kot drugi dražljaji.
Glasba je očitno kulturni izum, ki izrablja dele možganov razvite za druge namene. Ne le slišnih, temveč tudi vidne in čustvene dele ter male možgane. Vsi ti so ključni za koordinacijo. Ko smo mladi, se glasba zapisuje v naše gibe in čustva. K sreči so to zadnji deli možganov, ki jih ne uniči Alzheimerjeva bolezen. Ljudje z Alzheimerjevo boleznijo morajo poslušati glasbo, ki jim nekaj pomeni, ter je povezana s spomini in čustvi. Če oživimo te poti, lahko spodbudimo človeka, ki je sicer odsoten.
Kar danes potratimo za zdravila, ki ne pomagajo, zasenči to kar bi potrebovali, da bi omogočili poslušanje glasbe stanovalcem domov za starejše. Zakaj ti ljudje še ne morejo poslušati glasbe? Zakaj jim to mora omogočiti zunanji svetovalec, kot je Dan Cohen? V današnjem norem svetu lahko predpišemo recept za antidepresive, ki stanejo 1000 EUR na mesec. Če pa nekomu omogočimo prevajalnik za 40 EUR, bi ta oseba imela ogromno koristi. Ampak glasba ne spada med medicinske pripomočke. Ker je glasba nekaj postranskega, se veliki denarji obračajo le pri zdravilih. Zdravstveni sistem si človeka predstavlja kot zelo zapleten stroj. Medicinsko gledano nismo storili ničesar, da bi se dotaknili bolnikovega srca in duše.
Stisko človeka si lahko predstavljamo kot nesporazum. Če človeku v stiski damo močna pomirjevala, mu odvzamemo edino možnost, da nam pove za težave. Človeka, ki se odziva, tako spremenimo v nekoga, ki se zapre vase in izgubi stik z okolico. Ljudje izgubijo nedotakljivo, pojem izbire in nadzora. Glasba ustvarja spontanost, ki je v ustanovi kot je dom za starejše, nemogoča. Popelje te proč od dnevne rutine, v svet, ki ga ustvariš sam in se po svoje z njim povežeš.
Tega ne zmore nobeno zdravilo. Zdravila zatrejo iskrico, nikoli je ne razvnamejo. Ljudje morajo biti dejavni. Uspevati morajo v svojem okolju. Če najdete glasbo, ki jo ljudje poznajo, je to dražljaj s katerim se ljudje ne zaprejo vase. Raziskovalci so odkrili, da je že pri 6 mesecih razvoja zarodka v maternici možganska skorja zmožna pomnjenja. Po preučevanju glasov novorojenčkov so odkrili vzorce podobne materinem govoru. To pomeni, da se še pred rojstvom učimo peti z drugim človekom. Vsak otrok sledi ritmu glasbe, ki jo sliši ali si jo domišlja. Tega se npr. pri drugih živalskih vrstah ne opazi. Glasba je očitno tako značilna za človeka kot tudi za njegov jezik. Odziv na ritem je morda prirojen in človeški. Skoraj vsi ljudje izražajo prirojeno muzikaličnost.
Dana Cohena neizmerno veseli videti človeka, ki leta in leta ni poslušal glasbe in kako oživi, ko jo sliši. Kot zdravnik je zelo navdušen, toda za tem čudovitim trenutkom se nekaj skriva. Kako se je to sploh zgodilo? Zakaj smo človeku lahko dajali hrano, vodo in zdravila, nismo pa zadovoljili njegovih globokih potreb? Stoletje nazaj so to bile ustanove, ki so negovale ljudi. Nego so izvajali domači ljudje in tudi sobe so izžarevale čim bolj domu podobno situacijo. To je bilo pred napredkom civilizacije, ko so v ZDA odprli 15 000 domov katerih izgled in delovanje je baziralo na sistemu bolnišnic.
Kako je prišlo do tega, da tako preživljamo jesen življenja?
Tehnologija je korenito spremenila človekovo okolje. Naša varnost ni več vezana
na dom ali domačo vas, temveč na nekaj drugega. Postali smo urbani.
Tradicionalni ustroj družine je slabel pod pritiskom. Zato so proti koncu 19.
stoletja množice starostnikov umirale v ubožnicah. Poleg duševnih bolnikov in
brezdomcev. Ameriška vlada je takrat sprejela odlok, s katerim zagotavlja vsaj
nekaj zaščite 30 milijonom državljanov, ki bodo imeli neposredno korist od
pokojnin. Američani so se zavedali, da so starostniki v Ameriki bolni in revni.
Sprejeli so sklep, da jih bodo podprli. Ne v socialnem sistemu, ampak v zdravstvenem
sistemu. Na silo so združili ubožnico in bolnišnico. Tako so nastali negovalni
domovi. Nastala je nova industrija. Posel je razcvetel po uvedbi zavarovanja
Medicaid leta 1965. Množična skrb za starostnike je bila nekaj novega v
človeški zgodovini. Težave so bile neizogibne. Pojavile so se obtožbe o
»skladiščenju« starostnikov in prepogostem privezovanju. Ko se je tako ravnanje
v domovih končno spremenilo, je nova težava postala v prepogostem predpisovanju
antipsihotikov. Čeprav niso namenjeni starostnikom, jih množično in preveč
uporabljajo.
V negovalnih domovih je nekaj najboljših ljudi, ki imajo
veliko srce in so velikodušni. Prinašajo veselje in smeh, vendar dan za dnem
hodijo delat v ustanovo, ki ljudi razvršča po diagnozi in njihovi oviralnosti.
Tam so najprej pacienti in šele potem ljudje.
Polovica stanovalcev negovalnih domov nima obiskov. Svojci ne zmorejo, domovi pa nimajo sredstev za to. Vlada ne namenja denarja za glasbo, predvajalnike. Cilj Dana Cohena je opremiti vseh 16.000 domovih v ZDA s predvajalniki glasbe. Pri iskanju donatorjev je naletel na veliko zaprtih vrat in gluhih ušes, ter razne izgovore. Med iskanjem donatorjev je naletel na osebo, ki ga še najbolj razume. Namreč, pred 20 leti ga je prešinila misel, da bi starostnikom lahko pripeljali rastline, živali in otroke in pri tem naletel na sila podobne odzive. Porodile so se sanje, da bi hodili od vrat do vrat, a megle doma za starostnike niso mogli predreti. Kar sedaj podobno počne Dan ni v okvirju ustaljenega delovanja. Za dosego uspeha se je potrebno zavedati pred kako zelo veliko oviro stojimo. Večjo kot si mislimo.
Marsikdo meni, da je z ameriškimi domovi nekaj hudo narobe. Kathy Greenlee iz ameriškega ministrstva za zdravstvo prelaga odgovornost na državo, ki mora nujno uvesti kulturne spremembe. Bonnie Kantor, nekdanja predsednica Pioneer Networka ceni neodvisnost, a v ZDA imajo velike težave s pojmom odvisnosti. Drugi narodi so sprejeli staranje, Američani pa radi rečejo: “Tam je, nočem videti, nočem vedeti za to.” Becky Kurtz iz urada za dolgotrajno oskrbo pritrjuje, da trenutni sistem ne deluje dobro. Ljudi razčlovečuje. Tudi povojna generacija meni, da to ni sprejemljivo. Nočejo in ne želijo si takšnega ravnanja v starosti.
V Ameriki imajo 6000 strokovnjakov za delo s starostniki, ki skrbijo za 300.000.000 ljudi in ta številka ne upada, ampak le raste. Čas je zelo neprimeren, ker je težav, ki nas čakajo, vedno več. Biokemik Gregory Petesko poudarja, da smo se znašli pred epidemijo nevroloških bolezni po vsem svetu. Človeštvo je že 12.000 let razporejeno kot piramida. Na vrhu so najstarejši. Vrh te piramide se vse bolj širi. Do leta 2050 bo kot steber in piramida se bo začela počasi obračati. To ni ravno dobro, kajti po 65. letu eksponentno narašča tveganje za Alzheimerjevo in Parkinsovo bolezen. V ZDA je pet milijonov ljudi z Alzheimerjevo boleznijo. V desetih letih se bo to število podvojilo. Ni dovolj ustanov, denarnih in drugih sredstev, da bi lahko poskrbeli za toliko ljudi z demenco. Pomagati jim moramo, da se bodo zdravo starali.
Dr. Peter Davies iz Feinstein inštituta že 38 let raziskuje Alzheimerjevo bolezen. Za bolnike ni nič tako učinkovitega, kot je glasbena terapija. Želi si, da bi bilo, še vedno išče, toda odkril ni še ničesar, kar bi imelo tako blagodejen in pozitiven učinek.
V naši preteklosti, v vseh zgodbah in kulturah so imeli starejši nekaj za dati in vedno je bil tam nekdo, ki je potreboval to, kar so starešine lahko prenesle naprej. Ali velja to tudi v našem novem svetu? Imajo starostniki svoje mesto? Od majhnega nas učijo, da je odraslost vrhunec življenja in da so starejši ljudje le strta različica prejšnjega izjemnega jaza. V sodobni kulturi cenimo posameznike, ki dosegajo uspehe strojev in delujejo kot stroji. Zato staranje ne more biti dobro sprejeto. Kajti stroji se ne starajo. Življenje starejših gre v drugo smer, zato jih Amerika postavlja na stranski tir. Skriva jih.
V letih dela s starostniki se je naučil, da se ameriška kultura moti, saj je starost tudi del življenja. Ljudje naj imajo priložnost, da živijo, rastejo in postanejo starešine. Ustvarjeni smo za staranje. S staranjem se naučimo veliko pomembnega. Dotika se učimo vse življenje. Če ga ni, je podobno, kot bi izgubili del človečnosti. Ljudem v tem domu za starostnike, smo zatrli duha, ker smo jih zaprli. Ko poslušajo glasbo, njihov duh oživi. Še vedno je svež in mlad.
Danu je uspevalo. Dobil je sredstva za 35 domov za starostnike. Domovi so tokrat sodelovali. Po treh letih truda je Danu uspelo, da je glasba prišla v 56 domov za starostnike. Čeprav je to le kaplja v morju. Poskrbeti je potrebno 1,6 milijona ljudi v domovih. Vsem je potrebno izboljšati življenje in ne le določenim. Dan je mislil, da bo šlo gladko. Da bodo ljudje sprejeli zamisel in jo uresničili. Niso je.
Glasba izpolnjuje naša najgloblja hrepenenja. Po tem hrepenimo že na tisoče let. Naši možgani so uglašeni z njo. Potrebujemo glasbo. V nas prebuja najglobljo varnost. Varnost uglašenosti z drugimi in s seboj. Zato bomo skupaj storili nekaj ljubeznivega. Vrnimo življenje tja, kjer je že bilo pozabljeno. Omogočimo poslušanje glasbe!
Ali se kdaj vprašamo kako slišijo naši svojci? Kdaj so nazadnje opravili kontrolo sluha?
Brezplačno, hitro in natančno preverite sluh v najbližjem AUDIO BM slušnem centru.
