Kategorija: Nekategorizirano

Da človek slabše sliši velikokrat zazna sam, ko ugotavlja, kako se mora tudi pri običajnem pogovoru čedalje bolj približevati stoječemu ali sedečemu sogovorniku. V domačem okolju neredko svojci opozorijo – po navadi starejšega – člana družine, da z daljinskim upravljalnikom preveč povečuje glasnost na televizijskem ali radijskem sprejemniku.

Motnje sluha s popolno ali delno okvaro so lahko prirojene, nastanejo zaradi bolezni, kot sta mumps, meningitis, pogostih hujših vnetij, tumorjev, zdravljenja z nekaterimi zdravil, lahko so posledica poškodb, predvsem pa pretiranih zvočnih obremenitev pri delu oz. na (pre)glasnih zabavah. Ob vsem naštetem pa se naglušnost povečuje tudi s starostjo. Z leti in pešanjem organov oziroma vsega organskega sistema – biološko sicer od posameznika do posameznika različno intenzivno in odvisno od kroničnih in drugih bolezni – se stara tudi človekov lastni »slušni aparat«: zunanje, srednje in notranje uho z vsemi občutljivimi strukturam, kot so bobnič, slušne koščice, nakovalce, stremence, živčevje…

Poleg naštetega se po razlagi strokovnjakov s staranjem dogajajo še druge spremembe, ki prav tako vplivajo na sluh. S propadanjem kolagena je tudi hrustanec sluhovoda manj prožen, spremenijo se akustične lastnosti, usihajo čutnice v polžu… Neopazno in v začetku nemoteče začneta vid in sluh postopoma pešati že po tridesetem letu, v naslednjih desetletjih pa se to bistveno poveča.

PRIKRAJŠANI ZA PTIČJI ŠĊEBET

V zrelejši dobi se pešanje sluha po navadi občuti s slabšim zaznavanjem zvokov višjih frekvenc in praviloma v obeh ušesih enako. Človek vse slabše sliši različne naravne zvoke, na primer ptičje petje, šumenje vode in podobne glasove, prav tako pa tudi zvonjenje telefona, glasbo ali pogovor, še posebej kadar je v družbi sogovornikov. Strokovnjaki pričakujejo, da se bodo s staranjem in zaradi drugih razlogov, predvsem bolj hrupnega in onesnaženega okolja ljudi zaradi okvare sluha še bistveno povečale. Ob tem je še posebej pomembno opozorilo, da bodo imele težave s sluhom današnje mlade generacije zaradi pretirane rabe pogosto neustreznih prenosnih avdio naprav in izpostavljenosti škodljivim jakostim zvoka na hrupnih prizoriščih. Prehrupni dražljaji iz okolja namreč lahko povzročijo nepopravljive motnje in posledice na zapletenih notranjih slušnih poteh in trajno okvaro sluha. In ne gre le za okvare sluha, pogosta in dolgotrajna izpostavljenost pretiranemu hrupu (več kot 85 decibelov) vpliva tudi na povišanje krvnega tlaka in na različne bolezni srca in ožilja. Hrup povzroča motnje koncentracije, pozornosti, slabi delovno učinkovitost, moti dnevni počitek, spanje in povzroča druge težave.

POMOČ SODOBNE TEHNOLOGIJE

Za lajšanje težav s sluhom so danes na voljo številne možnosti, izkušeni specialisti na področju otologije pa lahko najbolje svetujejo, s katerimi medicinskimi postopki in pripomočki si človek z opešanim sluhom lahko težave odpravi ali znatno omili. Izbirati je mogoče med številnimi miniaturnimi in vse manjšimi ter skoraj neopaznimi elektroakustičnimi ojačevalci zvoka, torej slušnimi aparati in kopico drugih naprav za zaznavanje zvoka in govora, kot so polževi vsadki, vibrotaktilni in optični stimulatorji ter drugo. Večina današnjih slušnih aparatov vsebuje vse bolj posodobljeno računalniško podporo za natančno prilagajanje posamezniku. Vendar se morajo uporabniki potem še prilagajati na »močnejšo in drugačno barvo glasu«, na morda že pozabljene in potem znova oživljene zvoke v različnih okoljih, na odprtem, v zaprtih prostorih, v delovnem okolju, med različnimi prostočasnimi dejavnostmi… Pomembno pa je tudi opozoriti, da imajo uporabniki slušnih aparatov v hrupnih okoljih lahko težave z razumevanjem govora, saj je sposobnost, da se osredotočijo na govor in hkrati zanemarijo drugo, precej okrnjena. Spretnost, ki je za normalno slišeče ljudi običajna in poteka nezavedno, ljudem z okvaro sluha povzroča težave.

KAJ BO NAJBOLJ PRIMERNO

Ljudje s prizadetim sluhom imajo možnost izbirati slušne aparate med različnimi proizvajalci in vrsto pripomočkov, ki jih lahko prej tudi temeljito preizkusijo, da najdejo zase najbolj primerno rešitev. Kot opozarjajo mednarodne strokovne institucije – in je urejeno tudi pri nas-, je treba storiti vse, da ljudje ne bi bili prikrajšani za različne oblike pomoči pri izgubi sluha in tako še dodatno izpostavljeni družbeni izolaciji, depresiji in pešanju kognitivnih sposobnosti. Če si naglušna oseba ne pomaga, se poveča tudi tveganje za nastanek in razvoj demence.

Že dolgo obstaja tudi možnost vgradnje tako imenovanih polževih vsadkov (če slušni aparat ni ali ni več primerna oblika pomoči). To so majcene elektronske naprave, ki spremenijo vsakodnevne zvoke v kodirane električne impulze in neposredno dovedejo električni signal v slušni živec. Vsadek prej gluhim posameznikom omogoča, da se tudi oni brez večjih slušnih težav znajdejo v svojem okolju, podobno kot človek, ki mu je sluh začel pešati. Vgradnja polževega vsadka je tako primerna za gluhe ljudi in posameznike z zelo težko zaznavno okvaro sluha in slušni aparat zanje ni primerna rešitev.

PRAVILNA NEGA UŠESA

Za ohranjanje dobrega sluha je treba vzdrževati ustrezno ušesno higieno in na pravilen način – brez vatiranih palčk ali drugih grobih posegov – nežno, po potrebi s kakovostnim pršilom, odstranjevati ušesno maslo, ki ima pomembno varovalno vlogo v sluhovodu. Verjetno je manj znano, da temeljito žvečenje hrane v ustih ni koristno samo zaradi lažje prebave v želodcu. Koristno je tudi zaradi naravnega spodbujanja izločanja ušesnega masla in ‘prezračevanja ušes. Če so težave s sluhovodom zelo nadležne, boleče in trdovratne, je potrebno poiskati zdravniško pomoč.

BREZPLAČNI TEST SLUHA

Se sprašujete kako dobro še slišite? Ne oklevajte in preverite svoj sluh – brezplačno, hitro in natančno. Obiščite vam najbližji AUDIO BM slušni center.

Več o preverjanju sluha >>

Pravijo, da moraš dvakrat več poslušati kot govoriti. Ker imaš 2 ušesi in ena usta. Najtežja mogoča naloga za naglušne! Pri naglušnosti je poslušanje velik napor in posledično naglušnemu koncentracija sorazmerno hitro pade, kar pri daljših pogovorih podzavestno premosti tako, da začne govoriti, govoriti in govoriti. Na ta način »počiva« med upadom koncentracije, žal pa je ta navada za sogovornika zelo moteča.

Naglušni se mora zavedati, da je on in samo on tisti, ki ve koliko dejansko sliši in razume pogovor. Večina sogovornikov ni veščih pogovora z naglušno osebo zato je hočeš nočeš naglušni odgovoren za kakovostno komunikacijo, če se želi izogniti situaciji, ko bo samo on govoril ali ko ne bo ničesar razumel pri pogovoru.

Z drugimi besedami, kakovostna komunikacija zahteva, da v pogovoru naglušni prevzema pobudo in usmerja sogovornika (ali sogovornike) tako, da lahko razume in sledi pogovoru. Seveda je to lažje reči kot izvesti…

Najprej mora naglušni sogovornika opozoriti na svoj hendikep. Drugače preprosto ne gre. Obenem mora sogovorniku obrazložiti osnovna pravila komunikacije z naglušnim, kot so viden obraz in usta, da v danem trenutku govori samo ena oseba, da pogovor poteka v čim manj hrupnem okolju itd.

Sledi iskanje ustreznega položaja med pogovorom. V temnem prostoru bo pogovor zelo otežkočen in je potrebno poiskati vir svetlobe. V osvetljenem prostoru naj bo naglušen obrnjen s hrbtom proti viru svetlobe, sogovornik pa naj stoji tako, da mu svetloba osvetljuje obraz. Tudi v hrupu bo težko komunicirati. Potrebno je poiskati kar se da tih prostor, v kolikor pa ne gre, pa naj sogovornik uporablja kratke stavke s preprostimi besednimi zvezami. Še posebej je to pomembno pri pogovoru ob prometni cesti ali v restavraciji/baru, kjer se ni možno izogniti hrupu. Na sestankih naj naglušni prosi sodelujoče, da si lahko izbere takšen prostor za mizo, da vsem vidi obraze, po možnosti čim manj oddaljene. Na uradih, sprejemnih pisarnah in informacijskih točkah pogosto sogovornik zakriva obraz za zaslonom in/ali bleščečo stekleno pregrado. Takrat je pomembno, da se opozori sogovornika in ga prosi, da se postavi tako, da se jasno vidita njegov obraz in usta.

Med samim pogovorom pogosto prihaja do situacije, ko je naglušni sveto prepričan, da pravilno razume sogovornikove besede. Pa temu ni tako. Recimo sogovornik omenja »škatlo aspirina«, naglušni pa to razume kot »flašo vina«. Zato je priporočljivo, da naglušni sproti preverja, ali je prav razumel povedano. V našem primeru naj vpraša »ali potem prinesem še kaj iz Mercatorja«, kar bo sogovornika opozorilo, da je šum v komunikaciji in bo naglušnega popravil češ »Aspirin se kupi v lekarni in ne v Mercatorju«. Na ta način se izognemo nesporazumom. V skrajnem primeru naj se uporabijo svinčnik in papir ali tipkanje na telefonu.

Omenili smo že, da pri daljših pogovorih naglušnemu sorazmerno hitro pade koncentracija in ima težave z razumevanjem povedanega. V takem primeru naj naglušni prosi za premor in/ali za ponovitev povedanega. Pri tem je pomembno, da sogovornik ponovi misel z drugimi besedami. Razlog je v tem, da naglušni ne prepoznavajo poudarkov v govoru, kar pomeni, da ne ločijo med intonacijami vprašanja, vzklika ali trditve. Prav tako ne slišijo vseh glasov, kar pogosto vodi v nerazumevanje vsebine. Starejši pogosto ne slišijo glasov kot so k, g ,h, s, c in tako poved »Grem na hrib v gozd« slišijo kot »Rem na rib v ozd« in jo seveda potem ne razumejo. S ponovitvijo iste misli, a drugače izrečene, recimo »Šel bom na parcelo v Trnovem« bo naglušni iz 2 povedi (gozd-Trnovo) z različnimi glasovi končno razumel pomen povedanega.

Tu so še telefoni in video konference. Prenos glasu na daljavo je vedno zvočno in frekvenčno zožen, kar v praksi pomeni, da je okrnjen. Zato zanje velja podobno kot pri osebnem pogovoru v hrupu. Kratki in jasni stavki, preverjanje pravilnega razumevanja povedanega in v skrajni sili uporaba SMSjev ali Chat-a.

Kakorkoli obrnemo, naglušni mora biti v pogovoru aktiven.

Naslednjič si bomo pogledali, kako si lahko naglušni pomaga s tehnologijo in si s tem olajša pogovor.

Piše: Marko Štanta

NAGLUŠNI NAGLUŠNEMU – VEČ VSEBIN >>

Priznanje izgube sluha na delovnem mestu ni vedno enostavno. Bi morali izgubo sluha sploh razkriti? Kdaj? Kako? Potrebna je samozavest, ki je lahko mnogim ljudem nedosegljiva, zlasti v zgodnjem obdobju, ko se z naglušnostjo šele soočamo.

Dejstvo je, da po razkritju sledi olajšanje in mnogi povedo, da jim je žal, da tega niso razkrili že prej. Razlog za nerazkritje je večinoma strah pred stigmatiziranjem. Mnogi bi storili vse, da bi to prikrili in zamolčali. Omislijo si na primer daljše lase, da bi skrili slušne aparate ali pa se jih celo izogibajo.

Za mnoge je naglušnost še vedno skrivnost, ki jo želijo obdržati zase, predvsem v službi. Povedo jo morda le svojim najožjim sodelavcem, a tudi takrat ne tako, da bi sodelavci zares razumeli, kako težko je slišati v določenih situacijah. Sledi pretvarjanje, da slišijo, da ne bi bili videti šibki in neučinkoviti.

ZAKAJ BI MORALI RAZKRITI SVOJO IZGUBO SLUHA NA DELOVNEM MESTU?

Primer osebe, ki je vsa leta delala v finančni industriji in nosila slušne aparate. Zaradi uporabe slušnih aparatov je dobro komunicirala, se izkazala pri svojem delu in celo napredovala. Zakaj potem ni razkrila svoje izgube sluha? Mislila je, da bodo njeni dosežki izbrisani, ker je vse naredila z malimi tehnološkimi pomočniki v ušesih. Za nazaj se ji zdijo njene skrbi precej neumne.

Ali to pomeni, da bi morali vsi razkriti svojo izgubo sluha na delovnem mestu? V večini primerov je odgovor: “DA”. In tukaj so razlogi:

1. Učinkovitost govori sama zase

Če ste pri delu učinkoviti in z dobrimi rezultati, razkritje vaših težav s sluhom ne bo spremenilo vašega težko pridobljenega ugleda. Ob predpostavki, da vaše težave s sluhom niso nove, se bo vaše dobro delo nadaljevalo in zaradi razkritja verjetno celo izboljšalo.

2. Možnost enostavnih prilagoditev

Razkritje vaše izgube sluha omogoča prilagajanje. Drugačna razporeditev sedežev na sestankih ali boljši zvočniki v konferenčni sobi vas lahko naredijo še bolj produktivnega delavca. Priznanje vam omogoča, da zaprosite za pomoč, ki jo potrebujete in da vas je manj strah, ko prosite za ponovitev ali pojasnilo.

3. Pristnost je nagrajena

Ko razkrijete ​svoje težave s sluhom boste presenečeni, koliko ljudi vam bo izpovedalo svoje težave. Deljenje svojih ranljivosti drugim omogoča, da storijo enako in tako dvignete moralo vseh.

4. Manj stresa

Odvisno od stopnje izgube sluha lahko vaši sodelavci že sumijo, da imate težave s sluhom ali še huje, mislijo da niste pametni ali slabo poslušate. Ko ljudje vedo, da imate izgubo sluha, se zmanjša pritisk, da morate vse slišati popolnoma.

5. Časi se spreminjajo

Milenijci in naslednje generacije se bolj udobno počutijo z invalidnostmi. Mnogi njihovi vrstniki so na testih za učne razlike uporabili prilagoditve in razne pripomočke. To ni bilo stigmatizirano, temveč je bilo videti kot običajen pripomoček in pomoč. To stališče so prenesli na delovno mesto.

KAKO RAZKRITI SVOJO IZGUBO SLUHA NA DELOVNEM MESTU?

Upamo, da ste zdaj prepričani, da bi morali svoje kolege obvestiti o vaši izgubi sluha. Toda kako naj vam to uspe? Sledite trem preprostim korakom.

1. Razkrijte z zaupanjem vase

Ni vam treba opravičevati ali čutiti krivde za vašo izgubo sluha. Govorite samozavestno in drugi bodo videli, da to ne bo negativno vplivalo na vašo delovno uspešnost. Če so vaši sodelavci zaskrbljeni glede vaše sposobnosti opravljanja svojega dela, pokažite na svoje dosedanje rezultate kot dokaz svojih sposobnosti.

2. Natančneje povejte, kaj potrebujete

Obveščanje drugih o vaši izgubi sluha je le obveščanje o dejstvu. Pomembnejše je, da jim sporočite kaj potrebujete od njih (in od delodajalca) za izboljšanje komunikacije. Vnaprej opravite raziskavo, da boste lahko podali predloge, na primer uporabo podnapisov za vse klice Zoom, izbiro boljšega sedežnega reda za osebna srečanja, uporaba dodatnih brezžičnih mikrofonov, …

3. Izrazite hvaležnost

Dobro skupinsko delo je treba ceniti. Ne pozabite se zahvaliti svojim kolegom za pomoč, ki jo nudijo pri komunikaciji. Hvaležni vam bodo, da so lahko del pomoči, ki vam in njim prinese rezultate dobrega slišanja in razumevanja.

Proces novega učenja je dolgotrajen in naporen. Še posebej za starejše. Pomagamo si tako, da izkoristimo evolucijsko sposobnost naših možganov, da podzavestno prepoznavajo naravne zvoke in začnemo svoje učenje v naravi. Pri tem postopno povečujemo uporabo slušnih aparatov od ure ali dveh na dan do celodnevne.

Kriterij je pojav prvih znakov glavobola – takrat prenehamo in počakamo na naslednji dan! Naslednji nasvet je, da začnemo uporabljati slušne aparate v tišjih in naravnih okoljih. S tem izgubimo najmanj energije in obenem možgane spodbudimo h aktivnemu sledenju zvokom v okolici. Zvok vetra, šum vode, grmenje, lajež psa, ptičje petje itd. Obenem poskušamo čim več komunicirati s svojim bližnjimi, najprej na štiri oči in šele kasneje z več sogovorniki. Šele ko smo suvereni v pogovoru z eno osebo, preidemo h pogovoru v skupini.

Pri pogovoru se osredotočimo na več okoliščin. Najprej na okolje, v katerem se pogovor odvija. Po možnosti, se pogovarjamo v tihem in svetlem prostoru, da ni v ozadju motečega hrupa in da se jasno vidi obraz sogovornika. V primeru, da to ni možno, naj bo pogovor takšen, da uporabljajmo kratke stavke s skromnim besednjakom brez tujk in da ne preskakujemo s teme na temo. Tudi na splošno se pri pogovoru držimo nekaterih pravil:

• Vedno smo obrnjeni sogovorniku.
• Lepo prosimo sogovornika, da se ne premika in ne koraka med pogovorom.
• Govorimo normalno glasno in se ne trudimo s pretirano artikulacijo.
• Sogovornik naj ne zakriva ust s pričesko, roko, cigareto, žvečenjem in podobnim.
• Vedno govori le ena oseba istočasno.
• Če sogovornika ne razumemo, prosimo, da povedano ponovi z drugimi besedami ali uporabi list in pisalo.

Med pogovorom sistematično vadimo razumevanje govora. Skušajmo poslušati sogovornika in se osredotočiti na njegovo izgovorjavo, poudarke in intonacijo v glasu. Je glasno, dramatično in čustveno ali je hladno in racionalno ali je monotono ali kaj drugega? Sogovornika istočasno opazujemo in poskušamo razbrati njegovo govorico telesa. Drža telesa izraža odnos govornika do tistega, o čemer govori. Nebesedna govorica obsega držo telesa, kretnje, mimiko, pogled v prostor in še kaj. S tem se izboljša razumevanje govora, tako lahko „preberemo“ manjkajoče glasove, katerih ne slišimo zaradi naglušnosti.

Kako se naučiti brati govorico telesa? Podobno kot pri govoru. Vsaj petnajst minut na dan posvetimo preučevanju in prepoznavanju kretenj. Za začetek na televiziji utišajte glas in samo z gledanjem slike ugotovite, kaj se dogaja. Glas vključite vsakih pet minut, tako da preverite, kako natančni ste pri razumevanju dogajanja na televiziji. Tudi sestanki in družabne prireditve so odlična priložnost za opazovanje. Poleg kretenj bodite pozorni tudi na obrazne mimike, pantomimo, demonstracijo in izrazno živahnost.

Za konec, berimo, berimo in še enkrat berimo! S tem si širimo besedni zaklad in spoznavamo nove besede kar nam pomaga pri ugibanju pomena govora, ko zaradi naglušnosti zgrešimo kak glas ali celo besedo. Naslednjič se bomo pogovarjali o aktivnem usmerjanju sogovornika v pogovoru.

Piše: Marko Štanta

NAGLUŠNI NAGLUŠNEMU – VEČ VSEBIN >>