Kategorija: Nekategorizirano

ZDGNS tako politične odločevalce kot medije opozarja na hude stiske, s katerimi se v času epidemije in ukrepov spoprijemajo osebe z izgubo sluha. V Sloveniji je po dostopnih podatkih malo manj kot 80.000 oseb s slušnim aparatom ter okoli 500 oseb s polževim vsadkom. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in mednarodnih organizacij za naglušne osebe ima od sedem do deset odstotkov ljudi naglušnost.

V raziskavah so ugotovili – in te podatke lahko samo potrdimo – , da oseba ki izgublja sluh, potrebuje okoli 7 let, da se spoprime z izgubo sluha in poišče ustrezno pomoč. Oseba, ki prvič opazi, da slabše vidi, se mnogo hitreje odloči za pomoč in ni tako veliko nerodnosti, če pri tem dobi očala. Oseba, ki izgublja sluh – bodisi postopoma bodisi nenadoma (poškodba pri delu, preglasno poslušanje glasbe, pok petarde) – pa potrebuje mnogo več časa. Zakaj?

Morda se sprva niti ne zaveda, da slabše sliši, in si kljub opozorilom bližnjih (da prehrupno posluša televizijo ali radio, ne sliši zvonca ali zvonjenja telefona ali se ne odziva na klice iz sosednjega prostora) tega noče priznati. Ljudje imajo pogosto velike predsodke pred nošenjem slušnega aparata. Največja stiska, ki jo prinaša izguba sluha pa je socialna izolacija in osamitev. Osebe z izgubo sluha se mnogokrat ne morejo več vključevati v pogovore, ne razumejo drugih, kaj se med sabo pogovarjajo, in se s tem postopoma zapirajo vase in med štiri stene lastnega doma. Ne upajo si več imeti socialne interakcije, ker jih je strah, da ne bodo razumljeni ali da ne bodo razumeli drugih in se ob tem zdeli nerodni. Če slepota ločuje ljudi od stvari, izguba sluha ločuje ljudi od drugih ljudi. To so najhujše stiske.

Največji izzivi pa so starejši in mladi. Izguba sluha je najpogostejši spremljevalec staranja. Zaradi izredno hrupnega okolja, v katerem živimo, bodisi doma bodisi na delovnem mestu, je izguba oz. okvara sluha najpogostejša poklicna bolezen. Če vse skupaj združimo, lahko žal napovemo, da bo veliko večino starejših doletela neka stopnja izgube sluha. Vsaka invalidnost je po svoje velik izziv. Ker pa izguba sluha ločuje ljudi od ljudi, so lahko psihološke, čustvene in socialne posledice izgube sluha najbolj boleče prav pri osebah z izgubo sluha, predvsem starejših.

Pri izgubi sluha se potrebe ljudi močno spremenijo. Najpomembnejša postane dostopnost do informacij in komunikacij. Že sama izguba sluha jih močno omejuje pri medsebojnem razumevanju. Živimo v zelo hrupnem okolju: promet, glasni medsebojni pogovori, ki se velikokrat prekinjajo in se hitro izmenjujejo, glasna glasba v lokalih … čedalje teže je najti prostor, v katerem se lahko oseba z izgubo sluha v miru pogovori z drugo osebo, tako, da jo lahko gleda v obraz in posluša govor. Gledanje sogovornika v obraz in posebej v usta je osnovna komunikacijska pot oseb z izgubo sluha. Maske na obrazih ljudi absolutno preprečijo komunikacijsko pot. Oseba z izgubo sluha (ne glede na stopnjo okvare) nujno potrebuje tišje okolje brez dodatnih glasovnih motenj in obvezno prosto pot ter pogled v obraz sogovornika. Maska je velika ovira in mnogokrat kaplja čez rob. Ni druge rešitve, kot da se zagotovita ustrezna razdalja in prosta pot pogleda v obraz in ustnice sogovornika. Ne glede na tehnične pripomočke, kot je slušni aparat, se komunikacija brez pogleda v sogovornikove ustnice prekine. Opažamo velike stiske starejših oseb, ki so preprosto obupale in ne hodijo več ven ter se izogibajo stikom zaradi nošenja mask. To je velik izziv že doma, med bližnjimi, kot tudi v javnih prostorih, kot so domovi za starejše in šole. Poleg teh izzivov je velik izziv tudi dostop do informacij. Že zaradi velikih izzivov doma je osebam z izgubo sluha mnogokrat televizija edino okno v svet. Radio jim je nedostopen, ker govora velikokrat ne razumejo. Zadeva se poslabša, ko se v ozadju govora sliši še glasba. Tako se zatečejo h gledanju televizije. Pri tem pa se pojavi nova stiska. Že tako so veliki izzivi dobro slišati govor na televiziji, nato pa se na zaslonu pojavijo še maske govorcev. Ne glede na to, kako dober slušni aparat imaš, ne moreš vedno vsega slišati stoodstotno. Zato je primerna prilagoditev sprotno podnaslavljanje televizijskih programov. Sodobni televizijski prijemi poleg govora ponujajo tudi glasbena in druga zvočna ozadja, toda to preprečuje razumevanje. Tu lahko pohvalimo RTV Slovenija, da je kar nekaj programa podnaslovljenega in da se število podnaslovljenih oddaj povečuje.

IZ SVETA TIŠINE, Letnik XLII, št. 1-2, januar-februar 2021, Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije

Čeprav je slišnost mogoče vzpostaviti, pa razumljivosti govora v določenih primerih ni, še zlasti ko govorimo o dolgotrajnejših in težjih izgubah sluha. In zakaj je tako? Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo vedeti kaj je slišnost in kaj je razumljivost ter kakšna je njuna soodvisnost.

Da lahko zvok zaslišimo, moramo preprosto izzvati spremembo v dejavnosti slušnega živca in posledično to spremembo možgani zaznajo. Da pa je zvok razumljiv, moramo izzvati točno določen vzorec živčne aktivnosti, ki ga naši možgani lahko prepoznajo kot razumljivega.

Pri izgubi sluha to pomeni, da se ne zmanjša samo splošna raven živčne aktivnosti, temveč ta možganom prepreči oz. popači prepoznane vzorce aktivnosti. Možgani vzorcev ne prepoznajo več – posledično pa oseba izgublja na razumevanju govora. Izgubo sluha torej ne moremo rešiti zgolj z ojačitvijo zvokov, ki so okoli nas.

Kot primer lahko navedemo naslednjo situacijo: ko zvok sestavljen iz npr. dveh frekvenc vstopi v uho, ušesni polž, ki se nahaja v notranjem ušesu, ustvari kombinacijo novega signala, ki je popolnoma drugačen od prvotnega zvoka. Nova kombinacija signala se nato prenese do ušesnega živca, ki to sporočilo prenese do možganov.

Predstavljajmo si, da so ušesa in možgani kot osebi, ki se pogovarjata. Učinek izgube sluha ni zgolj v tem, da uho zdaj bolj »tiho« govori z možgani, temveč v tem, da uho zdaj govori povsem nov jezik, ki ga možgani ne razumejo. Dlje časa ko naša ušesa govorijo drugačen jezik, kot naši možgani, bolj se razumevanje zmanjšuje in težje ga je obnoviti.

Slušni pripomočki omogočajo ušesu, da ta bolje sliši, vendar slušni aparati kljub vsemu, glede na spremembe vzorcev živčnih aktivnosti, ne zmorejo v celoti poustvariti vsega. V tem smislu so slušni aparati na ušesu posameznika kot turisti, ki upajo, da jim bo z glasnejšim govorjenjem, novim načinom komuniciranja in mimiko uspelo premagati dejstvo, da govorijo drugačen jezik.

Z novimi tehnologijami – na primer umetno inteligenco in strojnim učenjem, sodobni slušni aparati sedaj že lahko kvalitetno poustvarijo signal in so tako postali nekakšni mediatorji med ušesi in možgani. Torej omogočajo boljše razumevanje in prepoznavanje govora. Tako lahko tudi tisti naglušni, ki imajo zelo težke poškodbe sluha bolje slišijo in razumejo. Potrebno pa je zavedanje, da se tega ne da pridobiti čez noč, kot se tudi oseba ne zmore naučiti novega jezika v enem dnevu, kaj šele njegovih dialektov. Rešitev je torej v času in potrpežljivosti ter uporabi slušnih aparatov, s katero ne smemo predolgo odlašati, saj bodo naša ušesa in možgani postali kot tujci, ki se ne razumejo.

Matej Koren
Slušni akustik
AUDIO BM slušni center Celje