Kategorija: Članki

Priznanje izgube sluha na delovnem mestu ni vedno enostavno. Bi morali izgubo sluha sploh razkriti? Kdaj? Kako? Potrebna je samozavest, ki je lahko mnogim ljudem nedosegljiva, zlasti v zgodnjem obdobju, ko se z naglušnostjo šele soočamo.

Dejstvo je, da po razkritju sledi olajšanje in mnogi povedo, da jim je žal, da tega niso razkrili že prej. Razlog za nerazkritje je večinoma strah pred stigmatiziranjem. Mnogi bi storili vse, da bi to prikrili in zamolčali. Omislijo si na primer daljše lase, da bi skrili slušne aparate ali pa se jih celo izogibajo.

Za mnoge je naglušnost še vedno skrivnost, ki jo želijo obdržati zase, predvsem v službi. Povedo jo morda le svojim najožjim sodelavcem, a tudi takrat ne tako, da bi sodelavci zares razumeli, kako težko je slišati v določenih situacijah. Sledi pretvarjanje, da slišijo, da ne bi bili videti šibki in neučinkoviti.

ZAKAJ BI MORALI RAZKRITI SVOJO IZGUBO SLUHA NA DELOVNEM MESTU?

Primer osebe, ki je vsa leta delala v finančni industriji in nosila slušne aparate. Zaradi uporabe slušnih aparatov je dobro komunicirala, se izkazala pri svojem delu in celo napredovala. Zakaj potem ni razkrila svoje izgube sluha? Mislila je, da bodo njeni dosežki izbrisani, ker je vse naredila z malimi tehnološkimi pomočniki v ušesih. Za nazaj se ji zdijo njene skrbi precej neumne.

Ali to pomeni, da bi morali vsi razkriti svojo izgubo sluha na delovnem mestu? V večini primerov je odgovor: “DA”. In tukaj so razlogi:

1. Učinkovitost govori sama zase

Če ste pri delu učinkoviti in z dobrimi rezultati, razkritje vaših težav s sluhom ne bo spremenilo vašega težko pridobljenega ugleda. Ob predpostavki, da vaše težave s sluhom niso nove, se bo vaše dobro delo nadaljevalo in zaradi razkritja verjetno celo izboljšalo.

2. Možnost enostavnih prilagoditev

Razkritje vaše izgube sluha omogoča prilagajanje. Drugačna razporeditev sedežev na sestankih ali boljši zvočniki v konferenčni sobi vas lahko naredijo še bolj produktivnega delavca. Priznanje vam omogoča, da zaprosite za pomoč, ki jo potrebujete in da vas je manj strah, ko prosite za ponovitev ali pojasnilo.

3. Pristnost je nagrajena

Ko razkrijete ​svoje težave s sluhom boste presenečeni, koliko ljudi vam bo izpovedalo svoje težave. Deljenje svojih ranljivosti drugim omogoča, da storijo enako in tako dvignete moralo vseh.

4. Manj stresa

Odvisno od stopnje izgube sluha lahko vaši sodelavci že sumijo, da imate težave s sluhom ali še huje, mislijo da niste pametni ali slabo poslušate. Ko ljudje vedo, da imate izgubo sluha, se zmanjša pritisk, da morate vse slišati popolnoma.

5. Časi se spreminjajo

Milenijci in naslednje generacije se bolj udobno počutijo z invalidnostmi. Mnogi njihovi vrstniki so na testih za učne razlike uporabili prilagoditve in razne pripomočke. To ni bilo stigmatizirano, temveč je bilo videti kot običajen pripomoček in pomoč. To stališče so prenesli na delovno mesto.

KAKO RAZKRITI SVOJO IZGUBO SLUHA NA DELOVNEM MESTU?

Upamo, da ste zdaj prepričani, da bi morali svoje kolege obvestiti o vaši izgubi sluha. Toda kako naj vam to uspe? Sledite trem preprostim korakom.

1. Razkrijte z zaupanjem vase

Ni vam treba opravičevati ali čutiti krivde za vašo izgubo sluha. Govorite samozavestno in drugi bodo videli, da to ne bo negativno vplivalo na vašo delovno uspešnost. Če so vaši sodelavci zaskrbljeni glede vaše sposobnosti opravljanja svojega dela, pokažite na svoje dosedanje rezultate kot dokaz svojih sposobnosti.

2. Natančneje povejte, kaj potrebujete

Obveščanje drugih o vaši izgubi sluha je le obveščanje o dejstvu. Pomembnejše je, da jim sporočite kaj potrebujete od njih (in od delodajalca) za izboljšanje komunikacije. Vnaprej opravite raziskavo, da boste lahko podali predloge, na primer uporabo podnapisov za vse klice Zoom, izbiro boljšega sedežnega reda za osebna srečanja, uporaba dodatnih brezžičnih mikrofonov, …

3. Izrazite hvaležnost

Dobro skupinsko delo je treba ceniti. Ne pozabite se zahvaliti svojim kolegom za pomoč, ki jo nudijo pri komunikaciji. Hvaležni vam bodo, da so lahko del pomoči, ki vam in njim prinese rezultate dobrega slišanja in razumevanja.

Proces novega učenja je dolgotrajen in naporen. Še posebej za starejše. Pomagamo si tako, da izkoristimo evolucijsko sposobnost naših možganov, da podzavestno prepoznavajo naravne zvoke in začnemo svoje učenje v naravi. Pri tem postopno povečujemo uporabo slušnih aparatov od ure ali dveh na dan do celodnevne.

Kriterij je pojav prvih znakov glavobola – takrat prenehamo in počakamo na naslednji dan! Naslednji nasvet je, da začnemo uporabljati slušne aparate v tišjih in naravnih okoljih. S tem izgubimo najmanj energije in obenem možgane spodbudimo h aktivnemu sledenju zvokom v okolici. Zvok vetra, šum vode, grmenje, lajež psa, ptičje petje itd. Obenem poskušamo čim več komunicirati s svojim bližnjimi, najprej na štiri oči in šele kasneje z več sogovorniki. Šele ko smo suvereni v pogovoru z eno osebo, preidemo h pogovoru v skupini.

Pri pogovoru se osredotočimo na več okoliščin. Najprej na okolje, v katerem se pogovor odvija. Po možnosti, se pogovarjamo v tihem in svetlem prostoru, da ni v ozadju motečega hrupa in da se jasno vidi obraz sogovornika. V primeru, da to ni možno, naj bo pogovor takšen, da uporabljajmo kratke stavke s skromnim besednjakom brez tujk in da ne preskakujemo s teme na temo. Tudi na splošno se pri pogovoru držimo nekaterih pravil:

• Vedno smo obrnjeni sogovorniku.
• Lepo prosimo sogovornika, da se ne premika in ne koraka med pogovorom.
• Govorimo normalno glasno in se ne trudimo s pretirano artikulacijo.
• Sogovornik naj ne zakriva ust s pričesko, roko, cigareto, žvečenjem in podobnim.
• Vedno govori le ena oseba istočasno.
• Če sogovornika ne razumemo, prosimo, da povedano ponovi z drugimi besedami ali uporabi list in pisalo.

Med pogovorom sistematično vadimo razumevanje govora. Skušajmo poslušati sogovornika in se osredotočiti na njegovo izgovorjavo, poudarke in intonacijo v glasu. Je glasno, dramatično in čustveno ali je hladno in racionalno ali je monotono ali kaj drugega? Sogovornika istočasno opazujemo in poskušamo razbrati njegovo govorico telesa. Drža telesa izraža odnos govornika do tistega, o čemer govori. Nebesedna govorica obsega držo telesa, kretnje, mimiko, pogled v prostor in še kaj. S tem se izboljša razumevanje govora, tako lahko „preberemo“ manjkajoče glasove, katerih ne slišimo zaradi naglušnosti.

Kako se naučiti brati govorico telesa? Podobno kot pri govoru. Vsaj petnajst minut na dan posvetimo preučevanju in prepoznavanju kretenj. Za začetek na televiziji utišajte glas in samo z gledanjem slike ugotovite, kaj se dogaja. Glas vključite vsakih pet minut, tako da preverite, kako natančni ste pri razumevanju dogajanja na televiziji. Tudi sestanki in družabne prireditve so odlična priložnost za opazovanje. Poleg kretenj bodite pozorni tudi na obrazne mimike, pantomimo, demonstracijo in izrazno živahnost.

Za konec, berimo, berimo in še enkrat berimo! S tem si širimo besedni zaklad in spoznavamo nove besede kar nam pomaga pri ugibanju pomena govora, ko zaradi naglušnosti zgrešimo kak glas ali celo besedo. Naslednjič se bomo pogovarjali o aktivnem usmerjanju sogovornika v pogovoru.

Piše: Marko Štanta

NAGLUŠNI NAGLUŠNEMU – VEČ VSEBIN >>

Spoštovani bralec! Živimo v časih nenehne komunikacije. Sposobnost nemotene komunikacije nas ohranja v družbi in ko jo izgubimo, se hitro znajdemo na socialnem robu. Zato je naglušnost vedno bolj moteča za naše vsakdanje življenje in premagovanje ovir, ki jih prinaša, zahteva vedno več pozornosti ter napora.

Naglušnost posredno vpliva tudi na večjo pojavnost tinnitusa, na slabše ravnotežje in finomotoriko ter je eden od dejavnikov tveganja za anksioznost in demenco.

Naglušni so vedno na preži in skušajo slediti dogajanju v okolju. To je utrujajoče in zahteva dodatno koncentracijo, ki seveda niha, kar se odraža v njihovi anksioznosti – tesnoba, trema, napetost, živčnost, strah in zaskrbljenost.

Z naglušnostjo se zmanjša število zvočnih impulzov, ki jih možgani dobivajo preko ušes. Posledično možgani s časom otopijo, slabša se koncentracija in upada spomin. Pojavljati se začno prvi znaki demence. V poprečju naglušna oseba brez ustreznega slušnega pripomočka postane dementna 5 – 10 let pred svojimi slišečimi vrstniki.

Slušni pripomoček nam omogoča dobro slišanje, ni pa samoumevno, da nam brez truda omogočal dobro razumevanje slišanega. Sporazumevanje z naglušnimi, ki imajo slušni aparat je v osnovi enako sporazumevanju z naglušnimi brez slušnega aparata, le težave so manjše! Zato moramo razviti veščine in znanje, kako v največji možni meri izkoristiti povrnjeni sluh. O tem pišemo v nadaljevanju.

SLIŠANJE NI RAZUMEVANJE!

Za naglušnega je slišanje napor. Zahteva dodatno koncentracijo, sposobnost prilagajanja na različne zvočne situacije in kar je najpomembnejše, nenehno učenje.

Na kratko bomo razložili, kaj je pravzaprav slišanje v povezavi z razumevanjem in potem, kako lahko proces razumevanja obrnemo sebi v korist za boljšo komunikacijo z okoljem okoli nas.

Kako slišimo? Ušesi sta križno povezani z obema polovicama možganov. Desno uho je povezano z levo polovico možganov, levo uho pa z desno polovico. Leva polovica možganov omogoča abstraktno in logično razmišljanje, desna pa prepoznavo čustev in pomena mišljenja. Posledično naglušni spremeni razumevanje govora in komunikacije glede na dejstvo, na katero uho slabše sliši. Nagonsko se naglušni bolj opira na tisto uho, s katerim bolje sliši. Tako naglušni, ki bolje sliši z desnim ušesom postane v komunikaciji bolj racionalen, naglušni, ki bolje sliši z levim ušesom pa bolj čustven. Naslednja zanimivost je, da za določanje smeri in razdalje vira zvoka potrebujemo obe ušesi. Z naglušnostjo to sposobnost izgubimo in naglušni ne zmore več ločiti govora od hrupa in brez vida prepoznati smer, s katere prihaja glas sogovornika.

Opisano vodi v spoznanje, da slišimo z ušesi a prepoznamo in razumemo zvok z možgani! Za nemoteno komunikacijo zato potrebujemo obe enako funkcionalni ušesi, ker šele potem pravilno razumemo zvok okrog nas. Predpogoj pa je, da se najprej naučimo prepoznati, kaj kak zvok ali glas ali beseda pomeni.

Zdrav dojenček načeloma dobro sliši, ampak če mu rečemo “čokolada” ne bo razumel, kaj sliši. Šele, ko se kasneje nauči, kaj je čokolada, bo sposoben prepoznati glasove in pomen besede “čokolada”. Zato je osnovni pogoj razumevanja govora, da slišanje nadgradimo z nenehnim učenjem, kaj je pomen in namen zvoka ali glasa, ki ga slišimo. Na kratko lahko vse skupaj prikažemo s sledečo shemo:

V nadaljevanju bomo poskusili razložiti, kako proces razumevanja slišanega okrepiti in izboljšati svojo komunikacijo. Osnovni pogoj je, da na obe ušesi slišimo približno enako dobro. V primeru naglušnosti zato potrebujemo pomoč in ustrezno obravnavo medicine. Z medicinsko rehabilitacijo bomo dobili nam primeren pripomoček, bodisi implantat, bodisi slušni aparat. S tem se naša zgodba šele začne.

Slušni pripomoček nam omogoča dobro slišanje, ne omogoča pa nam dobrega razumevanja slišanega. Razumevanje govora se ob začetku uporabe poslabša in ne izboljša! Možgani se morajo za boljše razumevanje govora najprej naučiti uporabljati nov, bogatejši zvok. Razviti moramo veščine in znanje kako v največji možni meri izkoristiti povrnjeni sluh. Seveda takšen sluh ni več enak sluhu pred nastankom naglušnosti, zato smo pri prepoznavi zvokov in glasov spet na začetku – v vlogi malega dojenčka, ki se uči razumeti, kaj sliši. Če je nekoč kapljanje vode bilo slišati kot “ck, ck, ck” je po novem to “pk, pk, pk” kar pomeni, da si moramo “pk” zapomniti kot zvok kapljanja in pozabiti na stari “ck”. In tako naprej.

Zavedati se moramo, da traja 60 – 90 dni, da se privadimo na slušne aparate in nadaljnjih 90-120 dni neprekinjene uporabe slušnih aparatov za razumevanje govora. Pri tem se navajamo tudi na nove občutke kot so občutek zamašenega ušesa, odmev lastnega glasu, občutek pritiska, vlage in vročine v ušesu.

Z drugimi besedami, rabimo približno pol leta redne uporabe slušnega aparata, da dosežemo nivo kakovostne komunikacije! Več pa naslednjič, oktobra.

Piše: Marko Štanta

NAGLUŠNI NAGLUŠNEMU – VEČ VSEBIN >>