Kategorija: Članki

Zvenenje, šumenje, cvrčanje, brnenje, škripanje, piskanje, brenčanje, bučanje, cviljenje … Tako prizadeti opisujejo zvok, ki ga slišijo samo oni. Fantomski šum (lat. tinnitus), ki ne jenja, lahko nastane zaradi poškodbe slušne poti ob močnem hrupu ali nenadnem glasnem poku.

Po najnovejših raziskavah Svetovne zdravstvene organizacije poslušanje glasne glasbe na slušalkah ali v živo, na glasbenih prizoriščih, ogroža sluh 1,35 milijarde mladih po svetu. Zdravniki tudi pri nas opozarjajo, da število ljudi s tinitusom strmo narašča.

Glasbo načeloma možgani dojemajo kot ugoden zvok, zato je lahko tudi glasnejša, pa sluha ne poškoduje. Zelo škodljivi pa so nenadni sunki zvoka na koncertih, kjer je glasnost tudi višja od 120 decibelov.

Saksofonist Boštjan Simon, član free jazz zasedb Zhlehtet, Litošt, Velkro, Etceteral in There Be Monsters, se natančno spomni trenutka, ko je v ušesih zaslišal pisk, ki do danes ni ponehal. »Zgodilo se je pri šestnajstih letih, med vajo z orkestrom. Saksofonisti sedimo pred pozavnisti, ki imajo inštrumente uperjene naravnost v naša ušesa. Dovolj je en glasen ton, en močen udarec na boben, in škoda je permanentna … to je šok, ki si ga organizem zapomni. Pri tem sploh ni nujno, da je glasba ozvočena,« je povedal glasbenik, ki s poškodbo sluha živi že skoraj petindvajset let.

Tudi njegovega kolega pianista Roka Zalokarja, ki ustvarja solo in v skupinah Zhlehtet ter Kukshai, moteče piskanje v ušesih spremlja od najstniških let, čeprav ne more locirati enega samega vzroka za to. »V srednji šoli sem bil del alternativne scene in poslušal ter igral bolj trdo, hard core glasbo. V prostorih za vaje je bila glasba glasna, a ko si mlad, ti je vseeno. V tistem času se je zgodil tudi nekakšen tehnološki premik, zvočniki so bili cenovno bolj dostopni in nabavili smo si boljše ozvočenje, pri tem pa nikogar ni skrbelo, da se je s tem povečala glasnost v prostoru.« Da mu neprestano zveni v ušesih, se je zavedel postopoma in diagnozo tinitus sprejel kot »kazen« za dolgoletno zlorabo sluha. Pred petimi leti se je stanje poslabšalo. »Po koncertno intenzivnem poletju sem na dopustu opazil, da je pisk močnejši kot kadarkoli prej. To sem razumel kot alarm telesa, ki mi sporoča, naj bolj pazim. Odtlej na koncertih redno uporabljam ušesne čepke pa tudi med potovanji z letalom ali vlakom, včasih tudi v kombiju, saj me ta motorni zvok najbolj utrudi, moti in mi škodi.«

Glasbenika imata skupno anekdoto iz hribov, kamor sta peljala svoji dekleti. Medtem ko sta bili onidve očarani nad osupljivo tišino v gorah, sta se onadva spogledala in si pokimala – tinitus. Obsojena na večno zvenenje. Tišine ni niti v gluhi noči niti ko hrup mesta utiša debela snežna odeja.

Producentka in organizatorka predstav Špela Trošt je dobila tinitus kot gledalka na plesni predstavi, ki jo je spremljala glasna eksperimentalna glasba. »Po predstavi zvok v ušesih kar ni prenehal. Ostal je z mano in od takrat slišim nenehno cvrčanje, šumenje, kot tisti šum, ki spremlja motnje programa, sneg na televiziji. Zvečer, ko sem utrujena, je zvok najmočnejši in mi včasih ne pusti spati. Tudi pozimi, ko imam kapo, ga slišim bolj intenzivno. Na počitnicah, ko ga preglasijo škržati, pa ga slišim manj,« je povedala Špela Trošt in se med pogovorom spomnila še več umetnikov s to poškodbo.

Nihče od sogovornikov ni poiskal zdravniške pomoči, saj tinitus velja za neozdravljivo poškodbo sluha, s katero se je treba navaditi živeti. Mnogi čutijo krivdo, da so si težavo »nakopali sami«, ker so se izpostavljali hrupu ali se premalo zaščitili. Četudi je za to krivo preglasno ozvočenje na koncertu klasične glasbe, nenaden in nepričakovan pok pištole v gledališki predstavi, visoka frekvenca v glasbeni spremljavi razstave, preglasni zvočniki v kinodvorani, napačno nastavljeni monitorji za nastopajoče na odru ali oglušujoč pok doma narejenega elektronskega zvočila, ki uide improvizatorju.

GLASBA MOŽGANOV

V Sloveniji s to diagnozo živi deset odstotkov odraslih, a so le pri dveh odstotkih simptomi tako moteči, da se prizadeti zatečejo po strokovno pomoč, je povedala Branka Geczy, dr. med., otorinolaringologinja in avdiologinja, specializirana za tinitus, ki opaža, da število ljudi z zvenenjem v ušesih strmo narašča. »Najbrž je naša civilizacija najbolj hrupna doslej. Sodobno življenje je polno slušnih stimulov in kjerkoli lahko dobimo akustično travmo, ki v naše življenje lahko vnese grozen nemir.« Akutno akustično travmo lahko povzroči vsak zvok, ki je nad škodljivo ravnijo 85 decibelov, je pojasnila Branka Geczy. Pri glasbi je drugače, saj jo možgani dojemajo kot ugoden zvok, zato je lahko tudi glasnejša, pa sluha ne poškoduje. Zelo škodljivi so nenadni sunki zvoka na koncertih, kjer je glasnost tudi višja od 120 decibelov. »Hrup in glasna glasba lahko okvarita čutnice v notranjem ušesu – poškodba najpogosteje prizadene frekvence v območju štirih, šestih ali osmih kilohercev –, ki začnejo popačeno delovati in ‘igrati svojo glasbo’. V angleščini to imenujejo brain music, glasba možganov. V naravi ponavadi ni takega zvoka, zato je za nas tako moteč,« je pojasnila. Na začetku je akutno šumenje izrazito moteče, ampak imajo zdravi možgani sposobnost prilagajanja ter v določenem času zmanjšajo jakost šuma tudi za polovico. Pri mnogih je šum tako moteč, je poudarila specialistka, da lahko dobijo napade panike, so pod stresom, dezorientirani in se težko osredotočijo na vsakodnevna opravila ali delovne obveznosti, trpijo za nespečnostjo, umikajo se v svoj svet, postanejo anksiozni, tudi depresivni.

Na mestu je tudi vprašanje, zakaj določen zvok poškoduje samo nekatere, ne pa vseh prisotnih v prostoru. »Približno deset odstotkov populacije je bolj občutljive na zvok,« je odgovorila otorinolaringologinja in avdiologinja. »Obstajajo tudi znanstvene študije, ki dokazujejo genetsko dovzetnost za tinitus in preobčutljivost na hrup. Znanstveniki to področje še raziskujejo, zato ni izključeno tudi genetsko zdravljenje tinitusa.« Sicer pa se možgani na konstanten hrup postopoma privadijo in se ga naučijo eliminirati. Zato ljudje, ki so nanj navajeni, hrup lažje prenašajo. Poškodbe sluha so odvisne tudi od tega, kako blizu izvora hrupa smo, kako dolgo smo mu izpostavljeni in v kakšnem psihičnem stanju smo. Na koncertih, ko se predajamo glasbi, smo poslušalci ponavadi odprti, dovzetni, mehki. Takrat zvok, kot se zdi, v nas lažje penetrira. »Ko smo osredotočeni na glasbo, slušna proga absorbira vse zvoke okoli nas,« je pojasnila Branka Geczy. »Ko smo v stresu, se naše mišice skrčijo, tudi tiste v ušesu, kar prepreči pravilno zaščito ušesa pred hrupom. Če smo pod stresom, smo torej bolj ranljivi tudi za take poškodbe.«

HORROR VACUI

V brazilskem filmu Tinitus, ki smo ga videli na letošnjem Liffu, ta akutna avdiotravma prizadene sinhrono skakalko v vodo. Piskanje jo tako moti, da se pred skokom z desetih metrov, ki je lahko smrtno nevaren, ne more več zbrati in na koncu poseže po drastičnem ukrepu ter si z ostrima paličicama prebode bobniča, da bi vsaj začasno »utišala« neznosno zvenenje. Ali je tinitus spremenil njun odnos in vplival na njuno dojemanje glasbe, smo vprašali tudi glasbena sogovornika. »Gotovo sem bolj občutljiv za hrup in šume. Podzavestno pri svojem igranju najbrž iščem mehkejši zvok, sicer ne pri vseh projektih, a opažam, da me vleče v to smer. Ko igramo s polno jakostjo, me to fizično moti, ker me telo opozarja na nevarnost,« je povedal Rok Zalokar.

Boštjana Simona pa konstanten pisk v ušesih moti predvsem med skladanjem in improviziranjem. »Piskanje duši mojo glasbeno misel, idejo. Ko v mislih zaslišim melodijo, interval ali sosledje tonov, me vmes nekaj ves čas moti. Meče ven. Kot bi vaše sanje nenehno prekinjalo zvenenje budilke, vi pa bi se trudili zaspati in sanjati dalje. Ko igram, tako ves čas spletam in povezujem te prekinjene delčke misli,« je povedal saksofonist. »Pri skladanju sem opazil, da se v skladbi bojim tišine, ker vem, da bo to praznino zapolnil tinitus. Zato se pred horror vacui, torej bojaznijo pred praznino, zatekam v baročni moment in svoje skladbe zasitim s toni. Podzavestno se najbrž bojim, da bi v svoji glasbi slišal lasten tinitus. Zavidam tistim, ki tega stanja ne poznajo in pustijo, da ton izzveni do konca, potem pa zaslišijo tišino. To si tudi sam želim doživeti,« je dejal glasbenik, ki je tinitusu posvetil tudi skladbo na najnovejšem albumu Rubikon zasedbe There Be Monsters.

»Kaj bi dal za minuto, nekaj sekund tišine,« je potožil tudi vidno obupani starejši gospod v omenjeni brazilski drami Tinitus, v kateri se prizadeti zatečejo na sestanke nacionalne zveze za pomoč ljudem s to diagnozo. Tudi pri nas obstajajo skupine za samopomoč, ki jih je ustanovila Branka Geczy, z dvajsetletnimi izkušnjami zdravljenja te poškodbe in magisterijem iz tinitusa (skupina zdaj deluje na kliniki za ORL na UKC v Ljubljani). Želja po tišini je razumljiva, toda zdravnica svojim pacientom to odsvetuje. »V tišini se vsa slušna proga zaposli le s tinitusom, kar je za človeka še bolj stresno. Zato jim svetujem, naj sluh preusmerijo na prijetne dražljaje, poslušanje ambientalne glasbe z zvoki in šumi narave, predvsem vode, dežja – ta zvok prekrije širok spekter šumov in je večini ljudi prijeten, pa recimo šelestenje listja, petje ptic, škržatov. To tako imenovano maskiranje šuma mora seveda potekati hkrati z zdravljenjem,« je povedala Branka Geczy.

Med pregledom zdravniki najprej izključijo druge vzroke za tinitus, kot so vnetja, bolezni, tumorji, druge poškodbe, starostna okvara sluha … ob tem ugotovijo, ali se je pri akutnem tinitusu pojavila okvara sluha. Potem pacientu predpišejo zdravila, ki preprečijo nastanek centralnega oziroma trajnega tinitusa. »Zelo pomembno je, da se pri zvenenju v ušesih, ki ne izzveni v dnevu ali dveh, čim prej zglasimo pri zdravniku, ki ustrezno diagnosticira izvor,« je poudarila strokovnjakinja. »Tinitus v akutni fazi zdravimo z zdravili, tudi kortikosteroidi, zdravili za izboljšanje cirkulacije, ko so motnje neznosne, pa za kratek čas s sedativi, in ko je treba, v sodelovanju s psihiatri tudi z antidepresivi.«

Veliko ljudi meni, da je tinitus neozdravljiva diagnoza. Toda Branka Geczy se ne strinja s tem, da tinitusa ni mogoče ozdraviti oziroma vsaj omiliti, čeprav je priznala, da bi bil pri tistih, ki imajo tinitus več let, čudež, če bi se zvenenje popolnoma umirilo. Pomembno je, je poudarila, da zdravniki takemu pacientu ne rečejo, da se tinitusa ne bo znebil do konca življenja in naj se navadi živeti s tem. Tak stavek pacienta demoralizira, je prepričana. »Treba je priznati, da gre za motečo zadevo, da je zdravljenje dolgoročno, vendarle pa obstajajo tehnike, s katerimi se s pacientovim sodelovanjem jakost tinitusa zmanjša za polovico ali celo na deset odstotkov, da postane nemoteč. S terapijo tinitus retraininga, v katero je vključen psihiater in psiholog, se pacient nauči kognitivno-vedenjske tehnike za preusmerjanje pozornosti na zvoke iz okolice in ne na šum v ušesih. Pacient začne jemati šum kot nekaj nepomembnega, negrozečega in se pomiri. Po tej demistifikaciji šuma ga možgani lažje kompenzirajo,« je pojasnila otorinolaringologinja, ki v samoplačniški ambulanti za ORL zdravstvenega zavoda Zdravje v Ljubljani tinitus zdravi tudi z akupunkturo in medicinsko hipnozo.

ZAŠČITA SLUHA JE TABU

Sogovorniki so se strinjali, da je za preventivo in ozaveščanje javnosti o poškodbah sluha storjenega premalo. »Lahko bi po šolah delili pamflete, zloženke z informacijami, kako se zaščititi, izvajali varnostne teste, v slogu crash testov, ki bi ponazorili vplive hrupa na sluh, da bi se ljudje zavedeli poškodb, ki jih lahko dobijo,« je pred resnimi poškodbami, ki jih je sam staknil v mladih letih, posvaril Boštjan Simon. Da je zaščita pred nepotrebnim hrupom med odraščajočo populacijo najpomembnejša, se je strinjala tudi zdravnica Branka Geczy. »Pomembno je, da se čim prej oddaljimo od izvora hrupa, saj so poškodbe odvisne tudi od časa izpostavljenosti. Če je hrup nad 120 decibelov – recimo hrup letala ali petard –, je dovolj le nekajsekundni impulz, da poči bobnič oziroma nastane šumenje ali celo akutna izguba sluha,« je poudarila specialistka otorinolaringologinja in posvarila tudi pred poslušanjem glasne glasbe s slušalkami. »Sluh se ob glasni glasbi postopoma kvari. Pride do sindroma fatigue, ko se slušna proga utrudi in potrebuje vedno več stimula, takrat se nam zdi, da je vse prepotiho. Glasbo moramo s slušalkami poslušati v premorih – na pol ure do štirideset minut, tako si sluh vmes odpočijemo,« je svetovala.

Oba glasbenika, ki sta študirala na Nizozemskem in imata veliko izkušenj z igranjem v tujini, pravita, da je za slušno varnost na kulturnih prireditvah tam bolje poskrbljeno kot pri nas. »V tujini sem večkrat doživel, da so pred vhodom na koncert ali predstavo organizatorji obiskovalcem delili čepke za ušesa. Raven decibelov je na koncertih jasno določena in glasbeniki se jo praviloma držijo. Na večjih koncertih v Londonu sem videl nad odrom merilec decibelov, nekje pa se celo, če igrajo nad dovoljeno vrednostjo, prižgejo utripajoče luči, ki glasbenike na to opozorijo. Čeprav je to bolj ukrep proti kršenju reda in miru v soseski, pa ima nedvomno dobrobiti tudi za poslušalce,« je prepričan Boštjan Simon, ki je v glasbeni skupnosti opazil, da je zaščita sluha na koncertih nekakšen tabu.

»Tudi sam se tega, da bi si med koncertom zamašil ušesa, včasih sramoval. Saj sem zato tu, da poslušam glasbo, sem si mislil. Kot bi veljala tiha stigma, da nisi dovolj vzdržljiv, da ne preneseš glasne glasbe. Te stigme sem se zdaj znebil, ko slišim, da je prenaglas, si enostavno zamašim ušesa. Ravno letos smo bili na velikem openair festivalu Kolos of Ostrava na Češkem, kjer je bila glasba na koncertu elektro akustične glasbe neznosno glasna. Množica ljudi je to stoično prenašala, jaz pa sem si, poleg tega, da sem imel čepke, še s prsti zatisnil ušesa. Kmalu sem videl, da je enako storil še nekdo zraven mene, ki je prej očitno tiho trpel, čez deset minut, pa je enako storilo vsaj še 15 ljudi. Sprožil sem nekakšen tihi protest. Preglasen zvok na koncertih je kot cesarjeva nova oblačila. Vsi trpijo, a jih je sram priznati, cena pa je permanentno uničen sluh.«

Za Boštjana Simona so čepki za ušesa obvezna oprema na koncertih. »Danes na trgu dobiš silikonske čepke s posebnimi filtri za različno glasnost, ki frekvenčne spektre porežejo enakomerno, da slišiš vse, le malo tiše,« pove.

VARNOST PRI DELU GLASBENIKOV

Za glasbenike niso problematični zgolj koncerti, temveč tudi vaje. Vzrok za svoje težave je Rok Zalokar pripisal tudi večkratnim zvočnim incidentom med tonskimi vajami. »Tinitus je gotovo povezan z mojo globoko travmo, ker sem večkrat doživel, da mi je zaradi napake neveščih tonskih mojstrov feedback z monitorja prerešetal možgane,« je povedal glasbenik, ki je prepričan, da je pri nas za varnost pri delu glasbenikov slabo poskrbljeno.

Varovanje delavcev pred hrupom na glasbenem in razvedrilnem področju (to so glasbeniki, dirigenti, učitelji glasbe, orkestri, didžeji, zabavljači, nastopajoči otroci, odrsko osebje, vratarji, natakarji …) sicer uravnavata Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu ter Praktične smernice za varovanje delavcev pred hrupom na glasbenem in razvedrilnem področju. V pravilniku je, denimo, določeno, da je škodljiv hrup tisti, pri katerem dnevna ali tedenska izpostavljenost presega 85 decibelov ali če konična raven presega 140 decibelov. Meritve hrupa so podlaga za izvedbo ocene tveganja izpostavljenosti hrupu na določenem delovnem mestu. Ocene tveganja bi morali naročiti delodajalci, torej organizatorji, a v praksi nad tem ni nadzora, zato gredo stvari pogosto čez mejo.

»Glasbena scena je v tem smislu podhranjena. Med tonskimi mojstri je veliko prostovoljcev, ki niso opravili niti osnovnega usposabljanja. Če k temu dodamo slabo zvočno opremo v klubih in prizoriščih, ne čudi, da glasbenik, ki ima tri ali štiri koncerte na teden, dobi tinitus,« je poudaril Zalokar in predlagal rešitev. »Morda ne bi bilo slabo, če bi država bolj pritisnila na organizatorje, ki smernic ne izvajajo dosledno, ter poskrbela za usposabljanje in ustrezno izobrazbo tonskih mojstrov. Lahko bi uvedli licenco za tonske mojstre, tako kot jo zahtevajo pri vseh drugih poklicih, pri katerih si odgovoren za zdravje množice ljudi,« je razmišljal pianist. Gotovo se premalo govori tudi o tem, ali ne bi moral tisti, ki s svojim dejanjem fizično morda trajno poškoduje drugega človeka, prevzeti odškodninsko odgovornost. Predvsem pa moramo sami ravnati odgovorno in zaščititi svoj sluh. Saj je, ko te s koncerta, predstave, kina, razstave, domov pospremi šum v ušesih, lahko že prepozno.

Tina Lesničar