PO DOLGIH LETIH ZNOVA SLIŠIJO BOŽJO BESEDO
Sistem ozvočenja za naglušne obiskovalce Trnovske cerkve sv. Janeza Krstnika v Ljubljani
Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.«
Slabo viden odlomek iz Evangelija po Mateju ni posledica naše napake, ali slabega tiska. Hoteli smo le nakazati, kako nerazločno so mnogi to nedeljo pri maši slišali božjo besedo. Po oceni Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, v katero je včlanjenih okrog 6.000 ljudi, ima težave s sluhom približno deset odstotkov prebivalcev naše države. Po drugih podatkih je naglušen vsak osmi v starostni skupini od 65 do 74 let, med vsemi, ki so starejši od 65 let, pa naj bi bilo takih kar 40 odstotkov.
Slušni aparati ne rešujejo vseh težav
Nekatere okvare sluha je mogoče pozdraviti z zdravili, ali operativnim posegom, v večini primerov pa lahko težave omili le slušni aparat. Te naprave, ki sprejemajo zvok iz okolja in ga ojačanega pošiljajo v uho, so z razvojem digitalne tehnologije in elektronike postale manjše in učinkovitejše kot nekoč, vendar ne morejo delati čudežev. Predvsem pa ne morejo povsem izključiti motečega hrupa, šumov in odmevov ter ojačati samo tistega zvoka, ki bi ga želeli slišati. Zato imajo uporabniki slušnih aparatov v nekaterih okoljih velike težave s slišnostjo.
Med mašo in drugimi obredi v cerkvi od vseh čutov najbolj uporabljamo sluh. Če mašnik in bralci beril glasno ter razločno preberejo božjo besedo, mi pa jo dobro slišimo, se nas ta močneje dotakne kot takrat, ko ne razločimo besed in ne razvozlamo pomena stavkov. Zato je v cerkvah potrebno kakovostno, prostoru prilagojeno ozvočenje. Za uporabnike slušnih aparatov pa lahko tudi to ne zadostuje, saj so cerkve zelo odmevne, kar močno zmanjšuje slišnost in razumljivost. Njihove posebne potrebe lahko reši sistem induktivne zanke, ki sodobnim slušnim aparatom zagotavlja čist in jasen zvok neposredno iz mikrofona, brez nezaželenih odmevov in bobnenja. Uporaba tega sistema je za uporabnike zelo preprosta: le “T” program na slušnem aparatu je treba izbrati in po potrebi naravnati primerno glasnost.
Induktivna zanka v Trnovski cerkvi
V Sloveniji je le nekaj cerkva opremljenih z induktivno zanko. Med svetle izjeme spada župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika v Trnovem v Ljubljani. Na pobudo g. Janeza Faleža in drugih naglušnih obiskovalcev cerkve ter ob podpori župnika g. Toneta Kompareja se je projekta lotil župljan mag. Mitja Borko, skrbnik sistema ozvočenja, ki se danes poklicno sicer ukvarja z drugim strokovnim področjem, a je diplomiral iz akustike pri pokojnem prof. dr. Bogomirju Magajni na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, akustika pa je še vedno njegova velika ljubezen.
Prvo cerkev v tedanjem ljubljanskem predmestju Trnovo so zgradili sredi 18. stoletja. V njej se je France Prešeren na veliko soboto leta 1833 zagledal v Primičevo Julijo. Sedanjo župnijsko cerkev so postavili sredi 19. stoletja in jo pozneje večkrat prenovili, nazadnje pred desetletjem, ko jo cerkev z veliko prizadevanja in gorečnosti prenovil pokojni župnik mag. Janez Pogačnik.
Po prenovi cerkve so se akustične razmere resnici na ljubo še celo nekoliko poslabšale, saj se je zaradi novih gladkih marmornatih površin in steklene pregradne stene ob vhodu, odmevnost v cerkvi še povečala. Trnovska cerkev s svojim osmerokotnim tlorisom in kupolastim grškim stropom spada med razmeroma zahtevne akustične prostore, v katerih zaradi dolgega odmevnega časa (od tedaj, ko zvok zaplava po prostoru, pa do takrat, ko po odboju od sten zamre, mine kar 6 sekund) ni povsem lahko zagotoviti kakovostnega ozvočenja.
Ob prenovi cerkve je bil najprej posodobljen celoten sistem linijskega ozvočenja. Ob stacionarnih mikrofonih zdaj prenosni mikrofoni omogočajo tudi gibanje duhovnikov po vsej cerkvi ter izvedbo procesij zunaj nje, celoten sistem pa je postavljen tako kakovostno, da kljub velikemu številu zvočnikov in mikrofonov praktično ne prihaja več do motečega piskanja. Kasneje je mag. Borko po proučitvi različnih tehničnih možnosti sistem ozvočenja nadgradil še s sistemom induktivne zanke, s čimer je bila zagotovljena kakovostna slišnost in razumljivost govora tudi uporabnikom slušnih aparatov.
Ta sistem se je v svetu postopoma uveljavil sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, razvili pa so ga zato, da bi uporabnikom slušnih aparatov omogočili lažje telefoniranje. Ker je mikrofon slušnega aparata za uhljem, ujame med telefoniranjem zelo šibek zvok. Naglušni slušalko nagonsko še bolj pritisne k ušesu – in sliši še manj. Telefonske slušalke ne oddajajo samo zvoka, temveč tudi magnetno polje, zato so se strokovnjaki domislili, da bi ga lahko ujeli in spremenili v zvok. Večina sodobnih slušnih aparatov ima danes že vgrajeno stikalo za preklop med položajema M in T. V položaju M mikrofon v slušnem aparatu lovi glasove iz okolja, v položaju T pa tuljavica v slušnem aparatu lovi elektromagnetni signal ter ga pretvori v zvok brez motenj in šumov.
Za postavitev sistema induktivne zanke v cerkvi je bilo treba sistem ozvočenja nadgraditi. Okrog celotnega oboda cerkvene ladje je bilo potrebno instalirati električni kabel ter vgraditi poseben tokovni ojačevalnik. Ko steče skozi kabel električni tok, nastane okrog njega magnetno polje. To polje je desetkrat šibkejše od magnetnega polja mobilnih telefonov ter povsem neškodljivo, a je hkrati dovolj močno, da ga slušni aparati zaznajo. Sistem induktivne zanke je primeren za cerkve različnih oblik in velikosti, vendar je pri zasnovi treba upoštevati posebnosti prostora in proučiti vpliv motenj, ki jih povzročajo napeljave in električne naprave, kot so npr. transformatorji in fluorescentne luči. Sistem induktivne zanke je bistveno cenejši od sistema ozvočenja, večja ovira pa je znanje. Čeprav mag. Borko pravi, da izvedba ni pretirano zahtevna, je jasno, da potrebnega znanja in širine nima vsak, ki se le ljubiteljsko ukvarja z zabavno elektroniko in doma sestavlja zvočnike.
Mag. Borko je sistem induktivne zanke v trnovski cerkvi razvijal in postavljal približno leto dni. Opravil je vrsto akustičnih meritev ter proučil zakonitosti prostora in možne tehnične rešitve. Sistem z induktivno zanko je bil predstavljen tudi članom Slovenskega društva za akustiko (SDA), priznanim slovenskim akustikom, ki so se v začetku lanskega leta udeležili računalniških meritev frekvenčne karakteristike induktivne zanke v cerkvi in ob tem potrdili pravilnost ter mednarodno primerljivost zasnove in realizacije sistema.
Zadovoljstvo uporabnikov je poplačalo vloženi trud
Po priključitvi sistema je mag. Borko nadaljeval z meritvami in izboljšavami. Za uporabnike slušnih aparatov je pripravil krajšo anketo, se z vsakim posebej pogovoril in mu svetoval, kako naj aparat uporablja. Trud je obrodil obilne sadove. Naglušni župljani so s sistemom zelo zadovoljni, saj deluje odlično in zanesljivo. Ko so ga nekateri med njimi preizkusili, so s solzami v očeh pripovedovali, da po dolgih letih v cerkvi znova jasno slišijo vsako besedo, celo šepet. Med zadovoljnimi uporabniki je tudi ing. Mihael Kušar, ki nas je povabil v Trnovo. Povedal nam je, da gre sedaj zelo nerad k maši v cerkve, kjer nimajo sistema induktivne zanke.
Če uporabljate slušni aparat in še nikoli niste preizkusili sistema induktivne zanke, pridite kdaj k maši v trnovsko cerkev. Morda boste tudi vi po dolgih letih znova jasno slišali božjo besedo. Seveda pa ob vhodu ne pozabite stikala na aparatu prestaviti v položaj T.
© Copyright Mitja Borko
V AUDIO BM slušnih centrih zagotavljamo slušne aparate, ki vsebujejo program “T”, preko katerega se posluša tudi induktivna zanka. Prav tako zagotavljamo induktivne zanke za domačo uporabo. Za več informacij preberite spletne vsebine, kjer je opisana naša ponudba tehničnih pripomočkov, ali nas osebno obiščite.
Mag. Mitji Borko se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.
