BESEDILO ODDAJE PRISLUHNIMO TIŠINI

V prejšnjem prispevku smo vas povabili k ogledu oddaje Prisluhnimo tišini na temo SLABO SLIŠIM, KAJ SEDAJ? Poleg ogleda vas sedaj vabimo k branju vsega, kar je bilo povedanega v tej oddaji.

Dober dan, pozdravljeni v Prisluhnimo tišini.

Število ljudi z okvaro sluha kljub napredku v zdravstvu narašča. Izguba sluha je navzven sicer nevidna, njene posledice pa so vse prej kot zanemarljive saj bistveno omejuje naše možnosti pri vključevanju v družbo. Zato ni življenje z naglušnostjo prav nič preprosto.

Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je v letu 2018 v Evropski uniji živelo 466 milijonov z okvaro sluha. Do leta 2030 se bo to število predvidoma povzpelo na 630, do leta 2050 pa na kar 900 milijonov. Pot do rehabilitacije sluha se začne z vašo odločitvijo, da boste težave začeli reševati.

Po slušni aparat je težko iti, po prvi slušni aparat, ker se nočeš soočiti s tem, da si izgubil sluh. Nujno pa je, da si človek prizna izgubo, se začne s tem soočati in si priskrbi aparat, saj se kakovost življenja po oskrbi s slušnim aparatom bistveno dvigne in spremeni. Zelo težko sem sprejela svoj prvi slušni aparat. 15 let je trajalo, da sem sprejela to, da imam izgubo sluha. Še najbolj strašljivo je bilo, da je bila to progresivna izguba sluha in me je v prihodnosti čakala gluhota. Pred šestimi leti, ko sem popolnoma izgubila sluh, sem zapadla v depresijo iz katere mi je bilo zelo težko splezati na površje, ker se mi je zdelo to, da ne slišim, nekaj strašljivega. To, da se ne morem pogovarjati v družini, z otroki, da imam probleme v službi. Dejansko se ti v življenju vrti film, kako je v svetu tišine, kako je to. Moram reči, da sem v tem obdobju poiskala pomoč v Društvu gluhih in naglušnih v Kranju in so mi kolegi iz društva zelo veliko pomagali. Nato pa sem se odločila za polžev vsadek, ki mi je odprl svet. Tako da vidim svetlobo, predvsem pa mi je dal moč in samozavest, da si upam.

Sluh lahko hitro preverite tudi z uporabo brezplačne aplikacije hearWHO. Če na testu dobite manj kot 50 točk, je okvara sluha precej verjetna. Človek opazi da slabše sliši na več načinov. Pogoste so pritožbe družinskih članov, da si televizijski ali radijski aparat naravnate na raven jakosti zvoka, ki je drugim že neznosna. Pogosto to ljudje opazijo sami in rečejo, dvakrat moram vprašati, šele potem slišim. Pogosto ljudje ne slišijo kakšnih opozoril iz okolice. Kar bi mene res skrbelo, recimo, da preslišite, da za vami vozi rešilni avto, vi ste pogledali v ogledalo, luči niste videli, zvočnih signalov pa ne slišite. Na cesti vam lahko nekdo potrobi, ne nazadnje zvoki opozarjajo tudi na kakšne hude reči, da je potres ali kaj takega, in ta opozorilni sistem pri slabem sluhu absolutno odpade. Če se zavedate, da imate težave s sluhom, a kljub temu ne ukrepate, si otežujete govorno komunikacijo in družbene stike. Prav tako lahko naglušnost vpliva na poslabšanje depresije in je najpogostejši spremenljivi dejavnik tveganja za demenco. Zaradi posledic zapoznele uporabe slušnega aparata najverjetneje tudi ne boste deležni enakih koristi njegove uporabe, kot če bi ukrepali takoj. Ne nazadnje pa naglušnost vpliva tudi na vaše najbližje in lahko povzroči nesporazume.

S tem ko ne slišimo oziroma slišimo slabše, odpada cel razred dražljajev. To se pravi, morda ne boste niti več odgovorili na telefon niti sami nikamor poklicali. Na koncerte ne boste več hodili, družini se pri gledanju televizije ne boste pridružili, ker če bi želeli dati na svojo glasnost, na svojo jasnost, bo cela družina ušla. Pogovorov se neradi udeležujete, ker kar naprej nastavljate uho oziroma prosite sogovornika, da govori glasneje, morda se celo izogibate socialnim stikom, morda postanete socialno izolirani.

Še zlasti pri otrocih je takojšnja korekcija sluha nujna, saj vpliva na razvoj govora in druge socialne veščine, ki jih otrok razvija za uspešno vključevanje v družbo.

Slušni aparat se predpiše na naročilnico, predpiše ga specialist otorinolaringolog po tako imenovanem preizkusu sluha, ki mu rečemo avdiometrija. Enostavno dobite zelo visoko kvalitetne slušalke, skozi katere vam dozirano predvajajo tone glasbe v določeni višini in jakosti, vi označujete ali signalizirate, kaj slišite in česa ne, in se to zelo hitro odkrije. Rehabilitacije v smislu, da se bo sluh izboljšal, tako kot če bi primerjali s fizioterapijo, pravzaprav ni, ker te okvare sluha so redko reverzibilne, da bi jih lahko povrnili.

V Bosni je bila sramota, da ne slišiš, in to se je skrivalo. Moj sluh se je poškodoval zaradi okužbe možganov, ki sem jo dobila takoj po rojstvu. V tem času, ko sem se rodila, ni bilo ozaveščanja staršev, kako je pomembno, da otrok sliši, da uporablja aparat in tako naprej. Jaz pa sem na začetku kot otrok, ko sem slišala napačno, na vprašanja dajala tudi napačne odgovore, in so nekateri mislili, da sem v bistvu prizadet otrok, da sem otrok s posebnimi potrebami, ker dajem napačne odgovore. To se je nadaljevalo vso osnovno šolo do srednje šole, kjer sem se zavedala, da ne slišim. Ko sem prišla v Slovenijo, stara 42 let, sem prvič naredila test. Prvič sem dobila slušni aparat in prvič sem slišala petje ptic in tudi dojela, kako je to pomembno za človeka. Takrat so nastale tudi prve težave, ker nisem prenašala tega hrupa, zato sem se tudi težko navadila na slušni aparat, ampak zavedam se, da moram premagati še ta problem.

Statistični podatki kažejo, da mine približno deset let, preden si človek prizna, da slabše sliši in da potrebuje slušni aparat. Nato traja še okoli dva ali tri mesece, da se navadi na zvoke slušnega aparata, in še od tri do šest mesecev, da to kar sliši, tudi razume.

Slušni aparat se testira najmanj dva tedna do obdobja treh mesecev, pomembno pa je zato, da lahko uporabnik preizkusi, kako mu odgovarja slušni aparat, da ga preizkusi tako fizično kot tudi z vidika samega zvoka. Prva izbira je odvisna od treh pogojev. Najpomembnejši je avdiogram, se pravi meritev sluha, drugo je tudi anatomija ušesa, tretje pa sama psiho-fizična sposobnost vsakega uporabnika, ker imajo nekateri mogoče bolj okorne prste, slabši vid in v tem primeru zelo težko ravnajo s kakšnimi majhnimi aparati. Vsakega uporabnika tudi mi naročimo na kontrolni pregled, tako da preverimo, kako zadovoljivo je njegovo poslušanje. Osnovni aparati pravzaprav zadoščajo za tisto osnovno komunikacijo za pogovor v manjši družbi, za poslušanje radia, televizije. Osnovni model slušnih aparatov v celoti krije zdravstvena zavarovalnica. Če se uporabnik želi odločiti za boljši nadstandardni model, ki omogoča bolj kvalitetno obdelavo zvoka, boljše ločevanje hrupa od govora, povezljivost z drugimi napravami, v tem primeru je potrebno doplačilo, ki ga uporabnik krije sam.

Petra Arula je po poklicu slovenistka in sociologinja. Najraje je nasmejana, vedno pa je radovedna. Odlična kombinacija za njen poklic, saj danes uspešno vijuga med pisanjem člankov, snemanjem intervjujev in lektoriranjem. Aktivno ustvarja tudi blog pisano.si.

Ko sem začela prihajati v puberteto, je moja mama opazila, da zelo zelo slabo sliši. Doma se je začela nekakšna kalvarija, ker je zelo težko sprejela slušni aparat. Takrat sem se odločila, da če bom slabo slišala, ne bom imela slušnega aparata. Sama sem opazila, da slabo slišim, s srednji šoli v gledališču. Vsi okrog mene so slišali, kaj igralec govori. Če je bilo preveč tiho ali mogoče nižji glasovi, ki jih težje zaznavam, nisem slišala. Takrat sem vedela, da sem na mamini poti slabega sluha. Seveda nisem nikomur povedala. Ko sem rodila hčerko, pri 36 letih, se mi je sluh drastično poslabšal, in takrat sem šla po aparat. Že prej sem govorila, da slabo slišim, samo ljudje me niso jemali resno oziroma so mi potem rekli, da jih ne poslušam, da nisem zbrana. Ampak v resnici, če slabo slišiš, si ekstremno zbran, zelo se trudiš. Začneš brati z ustnic. Tudi nisem opazila, da sem začela vedno bolj ostajati doma, da sem se vedno manj družila z ljudmi, da me je kdo povabil kam, pa nisem šla, ker sem se bala, da ne bom mogla komunicirati. Če ne slišiš dobro, ves čas predvidevaš. In lahko rečeš kakšno čisto mimo. Ali pa ujameš. Ampak tudi, ko ne ujameš, včasih misliš, da si ujel. In ko ne ujameš, ne moreš reči: »Kaj si rekel pred šestimi stavki?« In: «V bistvu pojma nimam, o čem govoriva.« »Zakaj pa nisi vprašala?« Ker ves čas sestavljam. In te sestavljanke v glavi ti vzamejo toliko energije. Tudi če si se imel krasno na kavi z nekom, delal super intervju, karkoli pač se je dogajalo, si zelo utrujen. Za svoje potrebe, da lahko kolikor toliko normalno funkcioniram v pisarni, da lahko delam intervjuje, grem na tiskovne konference, da slišim otroka doma, potrebujem nadstandardni aparat. Osnovni aparat mi ne pomaga dovolj oziroma bi bilo vseeno, če ga sploh ne bi imela. Moj aparat je stal približno 2500 evrov – dva aparata. Obstajajo pa tudi veliko dražji. Navajanje ni lahko, ker slušni aparat ni toliko pameten kot naši možgani. Ko sem dobila aparat, sem se počutila, kot bi zadela jackpot, ker sem kar naenkrat slišala stvari, ki jih prej nisem. Šla sem na kavo in nisem vedela, od kod sedaj neka glasba, ali je tisto, kar mi je akustik pokazal, ali je iz lokala. Ko sem stopila iz avta, sem se ustrašila, ko sem stopila na listje. Nisem vedela kaj je zahreščalo. Zvoki so drugačni kot v resničnem življenju brez slušnega aparata. Navajanje na aparat ni lahko. Slušni aparat niso očala, to ni enako. In ne pričakujte od ljudi, ki so dobili slušni aparat, da vas bodo slišali vse, da bo sedaj svet čisto drugačen. Ne bo, bo pa veliko lažje. Jez sem sedaj spet začela živeti, začela sem spet ven hoditi, se družiti. Zame se je veliko spremenilo, ampak vseeno velikokrat ne slišim dobro. Je pa lažje, ker imam aparat.

Slušni aparat lahko tudi zavarujete. Premija je odvisna od njegove vrednosti. Neizpodbitno dejstvo pa je, da si nadstandardnih slušnih aparatov ne more privoščiti vsak. Prav tako so nedosegljivi kar 70 odstotkom upokojencem.

Moram povedati, spet bom ponovila, nizke pokojnine so tiste, ki ljudi ovirajo, da ne morejo nabavljati aparatov. Res pa je, da marsikje družina stopi skupaj in pomaga. Drugo, kar je, ljudje imajo velik problem tudi na cesti. Poglejte, če človek ne sliši avtomobila, če ne sliši govora, če ga nekdo v trgovini karkoli sprašuje, je to kar velik del invalidnosti človeka. Kakovost življenja se mu bistveno zmanjša zaradi tega, ker je odvisen od pomoči, da nekdo gre z njim, ker takšen upokojenec ni varen na terenu, ni varen zunaj. Prav tako je problem komunikacija med posameznimi družinskimi člani.

Pri 80 letih že večina ljudi potrebuje slušne pripomočke, zato je podpredsednica Zveze upokojencev Slovenije ogorčena nad dejstvom, da nekateri domovi za starejše dodatno zaračunavajo pomoč pri nameščanju slušnega aparata, za kar naj bi uporabniki vsakič doplačali en evro.

Ob mednarodnem dnevu skrbi za sluh, ki smo ga zaznamovali v začetku marca, svetovna organizacija naglušnih poziva, da preverite svoj sluh. Čakalne dobe pri specialistih ORL so po državi različne. Sami pa poskrbite, da je hrupa iz ozadja v vašem domu, na delovnem in javnih mestih čim manj. Ker se mu ne morete izogniti, uporabljajte zaščitne čepke.

Letos je slogan Sluha za življenje – ne dovoli, da te izguba sluha omeji. Kar pomeni vse, kar se poudarja: dobra dostopnost, hitra in zgodnja intervencija ob izgubi sluha in dobra oskrba z ustreznimi tehničnimi pripomočki.

Televizija Slovenija se gluhim in naglušnim prilagaja s podnaslavljanjem in spremljanjem oddaj s tolmačem v slovenski znakovni jezik. Nasprotno komercialne televizije dostopnosti ne zagotavljajo. Na Televiziji Slovenija v realnem času podnaslovimo veliko večino oddaj. Okrog 80 odstotkov, vštete so tudi tuje oddaje, ki so po sami naravi podnaslovljene, saj smo dežela podnaslavljanja. V realnem času so predvsem podnaslovljeni Dnevnik, Slovenska kronika, Šport, Vreme, kot osrednja informativna oddaja, vse druge informativne oddaje in vse oddaje, ki so pripravljene vnaprej. Podnapise lahko vključimo prek teleteksta. Za prvi spored izberemo stran 771, za drugi spored 772. Pri podnaslavljanju oddaj v živo si pomagamo tako, da pridobimo prej pripravljene tekste. Potem jih v živo spuščamo v program. Če pa to ni mogoče, to je predvsem pri studijskih oddajah, kjer so gostje, kjer ni mogoče, ali pri vklopih v živo, tam pa podnaslovimo oddaje takoj po oddaji. In so podnaslovljene že na voljo pri ponovitvi in seveda v spletnem arhivu. Na MMC, na Dostopno.si in prek hibridne televizije. S tolmačem v slovenski znakovni jezik predvajamo kar lepo število oddaj vsak dan. Naši gluhi gledalci lahko oddaje s tolmačem sočasno spremljajo večinoma na TV SLO 3. Tudi prek spleta, MMC TV, in če katero zamudijo, si jo lahko ogledajo v spletnem arhivu 4D in Dostopno.si.

Večjo dostopnost bo kmalu omogočil tudi program Tolmač. Ta bo predavanja na fakulteti zapisoval v slovenski jezik. Hkrati bo sproti lahko prevajal v tuje jezike. Ta umetna inteligenca bo ob koncu razvoja lahko pisano besedo tudi brala. Tako bo Tolmačeva korist vsestranska: deloval bo kot zapisnikar za naše študente in omogočal sledenje predavanj tujim študentom. Dostopnost pa bo zagotovil tudi senzorno oviranim. Zato, da bo Tolmač deloval kakovostno, je pomembno, da skupine znanstvenikov vnesejo vanj čim več besed.

Razpoznava govora je takrat, ko uporabnik računalniku nekaj pove. Računalnik to razume in zapiše z besedilom. Takrat ko govorimo o sintezi govora, pa zapisano besedo računalnik izgovori na tak način, da jo uporabnik sliši in razume. O prevajanju med jeziki pa govorimo takrat, ko izgovorimo besedo v enem jeziku, računalnik to razume in prevede v drug jezik, in ko izpiše ali izgovori v drugem jeziku. Produktov ne razvijamo ciljno samo za naglušne in slabovidne. Mi se ukvarjamo s temi tehnologijami za splošno uporabnost za kogarkoli. Skupine lahko na tak način pridobijo zelo veliko. Takrat ko je pomanjkanje zmožnosti nekaj slišati, se lahko to zapiše. Takrat ko je pomanjkanje zmožnosti nekaj videti, se lahko to izgovori. Takrat ko lepo izgovarjamo besede, bo sistem kar dobro že razpoznaval. Nismo pa seveda še tam, da bi lahko to počeli v živo, ker lahko pride do napak, ki spremenijo pomen. Napake pa prihajajo zaradi tega, ker izgovorimo besede, ki niso v slovarju, ker jih izgovorimo nečisto, jih izgovorimo morda v dialektu. Bolj ko je težek dialekt, težja je razpoznava. Tudi sami imamo pri marsikaterih dialektih zelo velike težave. Tudi v tujini se razpoznava govora ne uporablja neposredno za proizvajanje podnapisov v živo. Obstajajo tudi druge tehnologije, to sta velotyping in respeaking. Prva taka primera v tujini, ki sta precej v uporabi. Pri velotyping gre za nekoga, ki posluša in piše podnapise v živo. Zato se imenuje velotyping, ker je sposoben zelo hitro pisati. Medtem ko je respeaking tehnologija, ki uporablja razpoznavni govor. Imamo profesionalnega govorca. Njegova naloga je, da posluša neki dogodek in ga ponovno govori sistemu. Ta ga razpoznava in bo potem produciral podnapise.

Govorne tehnologije oziroma program Tolmač bodo 21. aprila javno predstavili na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije. Evropska unija namenja sprejemanju zakonodaje, ki uresničuje pravico invalidov do večje dostopnosti, pomemben poudarek. Zato je na nedavnem regionalnem forumu Dostopna Evropa o tem, kako premostiti digitalne razlike in omogočiti marginaliziranim skupinam uporabo prednosti informacijske in komunikacijske tehnologije, razpravljalo 250 udeležencev iz 35 držav. V preteklosti so bile spletne strani take, da je vse migetalo. Novi trendi so taki da mora biti vsebina kratka, jasna, jedrnata, razumljiva. Na drugi strani pa je treba pogledati, da so dostopne vsem, ne le slepim in gluhim. Tudi drugim osebam, ki se ne morejo gibati, ne morejo miške premikati, nekateri se težko premikajo, težko tipkajo. Nekateri uporabljajo usta. Ko se načrtujejo spletne strani, je treba sodelovati z invalidskimi organizacijami in strokovnimi institucijami, zavodi, ki se ukvarjajo s tem, ki so usposobljeni, da sodelujejo pri razvoju spletišč. Pri televizijah je treba ločiti javni servis in zasebne televizije. Konvencija OZN se nanaša na javni sektor, tudi na RTV Slovenija v našem primeru. Za gluhe je treba zagotoviti tolmačenje. Želja je, da bi, tehnološko gledano, lahko gluh človek priklopil in imel sliko v sliki, da ni nekih rešitev, da so segregirani, da je to na posebnem kanalu. Skratka, to je stvar tehnologije. Za naglušne, da je vse podnaslovljeno, da je možno izklopiti in vklopiti podnapise. Da v prihodnosti, ne bo šlo le za golo podnaslavljanje, ampak tudi za opisovanje, obogatene podnapise. Pri tolmačenju je tako, da je težko zagotoviti celoten program, je pa želja od 10 do 20 odstotkov, neki dolgoročni cilj. Če opazite poslabšanje sluha, se nemudoma odločite za obisk pri specialistu. Tako boste takoj na pravi poti, da ohranite kakovost in način svojega življenja. Splošen nasvet je: raje ne kupujte slušnih pripomočkov po spletu, temveč izkoristite zdravstveno zavarovanje. Tako boste zagotovo dobili kakovosten slušni aparat. Nikakor pa ne odlašajte.