Zbirka Avtorja: Franci Urankar

Vsaj šest let bo tega, takrat je teklo štirideseto leto najinega zakona, ko mi je soproga nenadoma in brez pravega razloga, vsaj tako sem bil tisti hip v to povsem prepričan, rekla: »Pridi, greva k enemu od bolj znanih in uveljavljenih, zagotovo pa bolj oglaševanih ponudnikov slušnih aparatov preskusiti tvoj sluh. Sem že dogovorjena za termin.«

Seveda sem se uprl, češ, kaj se za mojim hrbtom dogovarja za tako zelo osebno, pravzaprav intimno zadevo, kot je preskus sluha! In to meni, ki mi je zvok v taki ali drugačni obliki, formatu in dosegu poklicna opredelitev, služba, ustvarjalna snov in hkrati orodje… V štiridesetih letih skupnega življenja sem si, vsaj mislim tako, vendarle nabral dovolj izkušenj in poguma in se, stežka sicer a vendarle, dokopal do položaja, ko smem kaj reči, vsaj ko gre zame; za moja ušesa in Moj Sluh.

Dosegel sem sicer, da termin za testiranje odpove; po temeljitem pogovarjanju in pregovarjanju (pogajanjih?!) pa sem popustil in pristal na nov termin srečanja s predstavnikom ponudnika slušnih aparatov in z njegovimi napravami. Testiranje je potekalo pod močnim vtisom komercialnega pritiska in ob ne preveč prijetni komunikaciji. Na računalniku izrisani grafi so pokazali meni nenavadne krivulje; na eni strani bolj izrazite kot na drugi; močno sem podvomil v njihovo verodostojnost. Morda so bili nivoji celo korektno ugotovljeni a predlogi uslužbenca, ki me je testiral, so bili izrazito trgovsko poudarjeni, tako da sem odklonil nadaljnje pogovore.

Da imam vendarle resne težave s sluhom, na eni strani slušnega organa drugačne kot na drugi, se je v letih po tistem prvem vse prej kot prijetnem srečanju s ponudnikom slušnih aparatov, potrjevalo tako v družinskih pogovorih, v družbi prijateljev in znancev, na gledaliških in opernih predstavah ter na koncertih, to je na dogodkih, ki jih sistematično poklicno spremljam. Po pogovorih bodisi s starejšimi kolegi novinarji, bodisi s prijatelji in znanci, ki že imajo izkušnje s strokovnim preverjanjem nivojev sluha, sem se odločil za obisk specialista, kamor sem bil napoten iz ambulante družinske medicine.

Na pregled ni bilo treba dolgo čakati; v šestih tednih po aktiviranju napotnice, sem sluh testiral pri specialistih v zahtevnem in natančnem postopku, ki je s posvetom vred trajal približno poldrugo uro. Tudi rezultate, se pravi izvide otorinolaringološkega pregleda in naročilnico za slušna aparata sem dobil takoj. Poiskal sem nekaj najpogosteje omenjanih ponudnikov, tam pridobljene informacije in napotke pa preverjal z ljudmi, ki že uporabljajo slušne aparate.

Po tehtnem premisleku in po pregledu ponudb, brskanju po internetu in po obiskih v njihovih centrih sem se po principu izločanja osredotočil najprej na tri, potem na dva in končno na enega od pogosto in simpatično oglaševanih ponudnikov.

Najbolj so me prepričali pri AUDIO BM.

Obiskal sem njihov oddelek na Viču. Sprejel me je gospod Luka, simpatični mladenič, ki že ob prvem stiku vliva zaupanje in te osvoji z vedrino. Prva srečanja z realnostjo, ki se ji reče slušni aparat in ki se materializira ob obisku slušnega centra oz. tehnične ordinacije posebne vrste, so prežeta z negotovostjo in mnogimi vprašanji.

Najprej o smotrnosti rabe slušnih aparatov nasploh in potem še s celo vrsto podrobnosti, ki človeka s težavami sluha zadevajo vsak dan znova in jih lahko dojame, razume ter ponotranji zgolj počasi, korakoma. No, vsaj meni so se ta občutja in še ne povsem dojeta realnost razpirala na nek tak način. Z mladeničem Luko sva se najprej pogovorila o moji težavi in njenem neposrednem vzroku, na katerega sem skozi leta skoraj povsem pozabil in ki sega v daljna šestdeseta prejšnjega stoletja, v čas služenja vojaškega roka. Na neki vroči, »bojevi« vojaški vaji ob pokanju in streljanju tik ob glavi sem namreč »pokasiral« poškodbo slušnega organa. Že tam, v Sarajevu, so mi skušali omiliti to poškodbo ali morda celo povrniti sluh, ki je bil pred tem idealen, stoodstoten. Moje vojaške naloge so bile namreč osredotočene na delo z velikimi in močnimi radijskimi postajami za najpomembnejše vojaške zveze, zato sem nujno moral na preglede v VMA in na terapije z vitaminskimi injekcijami. To je bilo pravo mučenje, s počasnim a nikoli dokončnim okrevanjem in za povrhu še brez kakršnega koli odškodninskega zadoščenja. Novim okoliščinam sem se, kolikor se je le dalo, prilagodil in si ustvaril novinarsko in uredniško kariero, najprej v tiskanem in nato – glej ga zlomka – še  v radijskem in kasneje v večpredstavnem medijskem okolju.

Luka me je iz tedna v teden premišljeno vodil v to novo realnost. Najprej z nasveti in pregledom možnosti, ki so v AUDIO BM na voljo in potem s preskušanjem aparata. Brez nepotrebne naglice in z veliko mero potrpežljivosti. Prva ponudba, ki sva jo izbrala iz nabora petih možnosti v njihovi publikaciji Vodnik za prave slušne rešitve, je bila absolutno korektna. Tako v strokovnem kot v gmotnem pogledu in v skladu z mojimi osebnimi potrebami oz. pričakovanji. V več srečanjih sva »prečesala« možnosti, ki jih ponujajo njihove tehnološke rešitve – vse od osnovnega pa do vrhunskega izbora. Kaj hitro sva se odločila za srednjo rešitev, ki je, kakor povedo pri AUDIO BM, tudi najbolj iskana in je pri uporabnikih naletela na dober odziv.

Kar nekaj tednov, če ne mesecev je minilo, ko sva s pomočjo znanja, veščin in spretnosti gospoda Luke in njihovih programskih ITkT orodij iskala najboljše nastavitve za eno kot drugo uho in jih tudi našla. Na prvi pogled je vse skupaj videti enostavno, vendar brez temeljitih pogovorov, analiziranjem mojih izkušenj z novo realnostjo v okoljih, ki sem jih slušno doslej dojemal omejeno, bi ne zmogel te spremembe. Vse skupaj je potekalo relativno gladko. Slušni aparat, točneje – slušna aparata – sta mi v življenje prinesla nove zvočne razsežnosti. Komunikacija se je na ključnih točkah poenostavila, za kar pa je bil seveda potreben določen prilagoditveni čas.

Doma vsaj dva meseca sploh niso vedeli, da testiram slušne aparate, saj jim nisem povedal, da sem obiskal AUDIO BM in da se Luka tako zavzeto ukvarja z mano. Pogovori doma in v družbi zunaj doma so postali enostavnejši, bistveno manj naporni in celo v mojem poklicnem okolju so nekatere strokovne stvari in opravila stekla hitreje, učinkoviteje.

Vendar se s tem nisem zadovoljil, kajti med moje poklicne strasti in medijska opravila, ki jih opravljam kljub temu, da sem že davno tega upokojen, sodi tudi spremljanje javnih dogodkov, srečanj, novinarskih konferenc, predstav, koncertov in najrazličnejših prireditev, zvočna in video snemanja ter montaže prispevkov ali oddaj. Z AUDIO BM in gospodom Luko sem se namreč dogovoril, da preskusim tudi slušna aparata najvišje kakovostne ravni. Razlika je bila, zame, ki se profesionalno ukvarjam z zvokom že skoraj vse življenje (ja, že iz vojske ven… 😊), je bila občutna. Namreč – nadvse pomembno je, kaj slišim z gledališkega odra in kako dojemam zvok opernih pevcev ali koncert resne ali/in zabavne glasbe, šansona, poezije. Če za osnovno komunikacijo v družini ali družbi, gibanje na cesti ali v uradih, nakupovanje v trgovini ali praznovanje v restavraciji ter vožnjo z avtom zadostuje srednji izbor v tehnološki ponudbi AUDIA BM, sem se – ne glede na cenovno zahtevnost in omejeno participacijo zdravstvene blagajne – odločil za vrhunski aparat iz nabora kot ga ponujajo in strokovno odlično podpirajo v Lukovi »ordinaciji« in njegovem podjetju.

Pri uporabi slušnega aparata katere koli zahtevnosti oz. kategorije pa je potrebna discipliniranost in skrbno vzdrževanje ter pravočasna menjava potrošnih delov kot so baterije, filtri, tablete za čiščenje in vzdrževanje, ipd., slehernega aparata ter redno obiskovanje slušnih centrov AUDIO BM.

Vsak dan, vsako jutro znova se moje »podstrešje« prilagodi slušnima aparatoma, ki sta umerjena za vsako stran slušnega organa posebej in tako je moja vključenost v povezanost zvokov, šumov in življenja učinkovitejša, prijetnejša, pomembno boljša.

V veliko zadovoljstvo mi je izkušnja, ki sem jo doživel pri AUDIO BM s pomočjo, ja moram kar podčrtati – njihovega »mojstra« Luke. In doma je pomembno bolj mirno; počasi smo se vsi navadili na nižje ležeče pogovorne oktave.

Andrej B. Pengov