Zbirka Avtorja: admin

Pred časom je bil posnet dokumentarni film z naslovom Oma, kateri je portret devetdeset let stare Ptujčanke Ivane Hane Burggraf. Gospa je pri devetih letih zbolela za meningitisom in popolnoma oglušela. Posledično je del otroštva preživela v gluhonemnici v Gradcu, kjer se je spoprijela z gluhoto, tam spoznala tudi moža in dobro prijateljico.

Za njeno življenjsko zgodbo je izvedel tudi Tadej Čater, režiser, ki se je podpisal pod film “Lastovke letajo nizko”. Zgodba gospe Marije ga je prevzela, zato je o njej želel posneti film.

Žal je gospa Marija med čakanjem na sredstva za snemanje filma umrla. Kljub temu se je Tadej Čater odločil, da s pomočjo njenih sorodnikov in prijateljev posname film o njej ter svetu predstavi zgodbo o izgubi sluha, spopadanju z gluhoto, zgodbo o prijateljstvu ter večnem optimizmu.

Film se že predvaja na festivalih, jeseni pa bo prišel tudi na televizijske zaslone.

Za razumevanje vseh dogodkov in posledic v zvezi z mojim sluhom in izgubo tega, se je potrebno vrniti v čas otroštva. Nekje štiri ali pet let sem bila stara, ko se je začelo dogajati. Vnetje srednjega ušesa. Ena noč eno, drugo noč drugo. Bolečin se še zdaj živo spomnim.

Odhajanja na nočno urgenco po pomoč k zdravnikom. Trud moje zlate mamice, da bi mi lajšala bolečine. Na vse mogoče načine. Pogosto tudi z domačimi žavbami. V ljudskem izročilu obstaja kar nekaj načinov kako militi bolečine v ušesih, ki se praviloma pojavijo ponoči. Mamica je pomagala po vseh svojih močeh. Kakor bi storila vsaka. Živ je spomin odrešenja, ko mi je pripravila toplo olje, na ravno pravo temperaturo ogreto, ne sme biti ne prevroče in ne premlačno. Ko je steklo v sluhovod kamor ga je spuščala z žličko po kapljicah je prišel občutek blaženosti. Ni takoj nehalo boleti, seveda ne. Vendar sem se takoj umirila, telesno. Ostala zvita v klobčič ležati čisto pri miru, da olje ne bi steklo iz ušesa ter čakajoč prenehanja bolečine. Vedno sem tako tudi kmalu zaspala. Ko sem se zjutraj zbudila bolečine skoraj ni bilo več. V ušesu ali v obeh, včasih sta boleli obe, včasih le eno, je ostalo neko zamolklo bobnenje, morda je bilo to šumenje, ostal je občutek zibajoče ladje, ki ga težko opišem.

Če nisva bili pri zdravniku ponoči sva šli naslednji dan zagotovo. Zdravniki so mi ponavadi ušesa izpirali. Z neko toplo tekočino, ne spomnim se, morda je bila kar voda. Dobila sem tabletko proti bolečinam ter napotek počivanja v prostoru, kjer ni prepiha. To je bilo vse. Takrat smo zdravili akutno stanje. Nihče se ni ukvarjal z vzrokom pogostosti moje težave. Nihče takrat ni pomislil na dokočno ozdravljenje in kaj šele na morebitne posledice. Otrok se pač prehladi, otrok vse sorte nosi s prstki v ušesa in nos, otrok gre z mokro glavico ven…. Tako je pač bilo. Eden od morebitnih razlogov, ki jih je pokojna mamica naštela so bili tudi vlažni zidovi starega najemniškega stanovanja… Kdo bi vedel. Težave so se pojavile, bile so hude in permanentne kar nekaj let. Tam nekje do pubertete. Bolečine in vnetja srednjega ušesa so bili moji spremljevalci, ki sem se jih navadila. Ko so pojenjali je prišlo olajšanje spet do naslednjič in tako vedno znova.

V času zgodnje pubertete nekje kmalu po desetem letu starosti pa sem opazila, pravzaprav si začela priznavati posledice. Nekaj je bilo narobe z mojim sluhom. Takrat še niso bile hude težave, govorila sem normalno, poslušala normalno a v mojih ušesih ni bilo vse kot pri normalno slišečih ljudeh, ki imajo zdrava ušesa. Bili so zvoki, ki v uho ne sodijo. Bile so situacije, ko nisem predvsem ne razumela kaj mi govorijo predvsem pa že takrat od kod iz katere smeri prihaja glas. Takrat so se pričele moje samostojne  prve učne ure branja z ustnic. Branja z obraza. Popolnoma nezavedno je bilo to početje takrat! Razvijati  se je začel samoobrambni mehanizem telesa, možgan in mojih pogovornih procesorjev zato, da sem začetke gluhosti potisnila stran ter ohranjala komunikacijo z zunanjim svetom na način kot, da je vse v najlepšem redu.

Le kako ne bi! Ko sem bila stara deset let, sem na avdiciji bila sprejeta v gledališče Zarja. Začela sem igrati v otroških igrah, recitirati, skratka nastopati na odrskih deskah, ki so že takrat postale moja vseživljenjska ljubezen. Kakšna gluhost, kje neki. To bo minilo. Ušesa me niso več bolela, težave bodo torej izginile same po sebi. Kakšna zmota!

Pogosto je kasneje skozi moje odraščanje in v zrelih letih mamica na glas razmišljala: kaj, če sem sama pripomogla k tvoji gluhosti? Boleče besede in izjemno travmatično dojemanje njene borbe s slabo vestjo, ko pa je vendarle storila vse kar je bilo v njeni moči, da bi mi pomagala.

Drugi časi so bili takrat. Tudi zdravniki so se mojih bolezenskih stanj v ušesih drugače lotevali kot bi se morda danes. Danes, pol stoletja je od takrat minilo, so vse reči v zvezi z takšnimi težavami ekstremno napredovale. Ne rečem, da niso sodelovali in se potrudili. So. Tudi midve z mamico sva sodelovali z njimi. Oče je že bil kot vojak navajen nočnega: vstani, moramo jo spet peljati. Poznali so nas že dežurni zdravniki, nekateri prijazni drugi spet ne saj mojih težav niso vsi jemali resno. Kogar še ni bolelo srednje uho, blagor mu!

Torej v času pubertete se akutna bolečinska stanja umirijo. Posledice so se že nakazovale a so , na žalost bile v kali zatrte češ saj mi ni nič več, to bo minilo.

Napaka vseh nas, morda moja najbolj saj sem takrat še le jaz dojemala, da nekaj ni prav. Pa to na otroški način pometla pod prag saj sem bila naveličana bolečin, obiskov zdravnikov, nenaspanosti po prebolelih nočeh …

Želela sem normalno živeti. Kar tudi na nek način sem. V ozadju pa se je pripravljal scenarij, ki mi ga življenje ni pokazalo vnaprej. Razkrivam ga v plasteh, kronološko. Ni enostavno kopati po teh rečeh. Vendar bo nekomu od vas morda pomagalo, ko se boste vi ali vaš otrok srečali s podobnim. Da boste ob morebitnih znakih in opozorilih, ki so in obstajajo, reagirali in ukrepali pravočasno.

Dragana Jusupović – Osebna zgodba 1. del >>