ANTIBIOTIKI IN ZDRAVILA, KI (LAHKO) POVZROČAJO NAGLUŠNOST

Ob bakterijskih okužbah so antibiotiki ključnega pomena saj oslabijo bakterije in preprečijo širjenje okužbe. Tako kot večina zdravil, tudi antibiotiki s seboj nosijo različne stranske učinke, ki se pa od zdravila do zdravila razlikujejo.

Aminoglikozidi so bili razviti pred skoraj 60 leti in čeprav so vmes bile razvite tudi druge alternative, se aminoglikozidi še vedno najpogosteje uporabljajo zaradi njihove učinkovitosti, stabilnosti in majhnih stroškov proizvodnje. Naloga aminoglikozidov je zmanjševanje sposobnosti bakterij pri ustvarjanju beljakovin. So izredno močni antibiotiki, ki se redno uporabljajo ob zdravljenju meningitisa, seps, resnih okužb dihal in drugih življenjsko nevarnih okužb.

Je pa ta vrsta najbolj »ototoksična« od vseh antibiotikov. Če razčlenimo besedo »ototoksična«, dobimo ‘oto’ in ‘toksičnost’. Toksičnost lahko v tem primeru prevedemo kot škodljivost, ‘oto’ je pa latinska beseda, ki jo najemo pri enem najdaljših nazivov, oto-rino-laringo-logiji, in prestavlja uho. Škodljivi stranski učinki aminoglikozoidov se kažejo skozi naglušnost, tinitus (piskanje oz. šumenje v ušesih), nemalokrat pa povzročajo težave z ravnotežjem. Poškodujejo lahko tudi senzorične celice oz. dlačnice notranjega ušesa, ki zaznavajo zvok in gibanje. Poleg naštetih ototoksičnih učinkov lahko aminoglikozoidi povzročijo tudi poškodbe ledvic, zato je uporaba tega antibiotika omejena na smrtno nevarne okužbe. Večinoma se dajejo v obliki infuzije, drugi so pa v obliki tablet ali drugih formulacij.

Najbolj pogosti aminoglikozidi, ki lahko poškodujejo sluh, so:

*Vankomicin, tehnično ne spada pod aminoglikozide, vendar je še vedno povezan z začasno blago izgubo sluha, kot jo povzročijo aspirin in zdravila za redčenje krvi.

Kot smo omenili, se z aminoglikozoidi zdravijo smrtno nevarne okužbe in kot je povedal dr. Andy Miller, specialist za nalezljive bolezni v bolnišnici za specialno kirurgijo v New Yorku: »Ta zdravila so lahko izjemno učinkovita pri zdravljenju okužb – uporabljati jih je treba, ko so res potrebna, drugače pa se jim izogibati.«

Ototoksične učinke aminoglikozidov v notranjem ušesu lahko razdelimo na naslednje vrste:

1. Vestibulo-toksičen: poškoduje vestibularni sistem ušesa, kar povzroča omotico in podobne simptome
2. Kohleo-toksičen: poškoduje ušesne celice, ki zaznavajo zvok

V nekaterih primerih je zdravilo lahko vestibulo-toksično in kohleo-toksično.

Od 20 do 60 odstotkov odraslih, ki prejemajo aminoglikozide, doživi določeno stopnjo izgube sluha, od blage do globoke. Običajno povzroči visokofrekvenčno izgubo sluha. Pri večjih odmerkih, danih v daljšem časovnem obdobju, lahko vpliva na druge obsege sluha, kot so nizke frekvence, in sčasoma povzroči popolno gluhost. Raziskave tudi kažejo, da so nekateri ljudje genetsko bolj dovzetni za učinke aminoglikozidov.

V kolikor se srečujete s takšnimi antibiotiki, vam je lahko ta članek v pomoč pri razumevanju morebitnih stranskih učinkov in verjamemo, da vam bodo vaši prijatelji in znanci hvaležni ob deljenju tega, saj lahko dobijo odgovore in celosten (v)pogled na trenutno situacijo. Morda si nenadnega slabšega razumevanja ne morejo ali ne znajo razložiti, kar lahko vodi v slabo voljo in napačne zaključke.