NAGLUŠNI NAGLUŠNEMU: SAM NAJBOLJE POSKRBIŠ ZA KAKOVOSTNO KOMUNIKACIJO
Pravijo, da moraš dvakrat več poslušati kot govoriti. Ker imaš 2 ušesi in ena usta. Najtežja mogoča naloga za naglušne! Pri naglušnosti je poslušanje velik napor in posledično naglušnemu koncentracija sorazmerno hitro pade, kar pri daljših pogovorih podzavestno premosti tako, da začne govoriti, govoriti in govoriti. Na ta način »počiva« med upadom koncentracije, žal pa je ta navada za sogovornika zelo moteča.
Naglušni se mora zavedati, da je on in samo on tisti, ki ve koliko dejansko sliši in razume pogovor. Večina sogovornikov ni veščih pogovora z naglušno osebo zato je hočeš nočeš naglušni odgovoren za kakovostno komunikacijo, če se želi izogniti situaciji, ko bo samo on govoril ali ko ne bo ničesar razumel pri pogovoru.
Z drugimi besedami, kakovostna komunikacija zahteva, da v pogovoru naglušni prevzema pobudo in usmerja sogovornika (ali sogovornike) tako, da lahko razume in sledi pogovoru. Seveda je to lažje reči kot izvesti…
Najprej mora naglušni sogovornika opozoriti na svoj hendikep. Drugače preprosto ne gre. Obenem mora sogovorniku obrazložiti osnovna pravila komunikacije z naglušnim, kot so viden obraz in usta, da v danem trenutku govori samo ena oseba, da pogovor poteka v čim manj hrupnem okolju itd.
Sledi iskanje ustreznega položaja med pogovorom. V temnem prostoru bo pogovor zelo otežkočen in je potrebno poiskati vir svetlobe. V osvetljenem prostoru naj bo naglušen obrnjen s hrbtom proti viru svetlobe, sogovornik pa naj stoji tako, da mu svetloba osvetljuje obraz. Tudi v hrupu bo težko komunicirati. Potrebno je poiskati kar se da tih prostor, v kolikor pa ne gre, pa naj sogovornik uporablja kratke stavke s preprostimi besednimi zvezami. Še posebej je to pomembno pri pogovoru ob prometni cesti ali v restavraciji/baru, kjer se ni možno izogniti hrupu. Na sestankih naj naglušni prosi sodelujoče, da si lahko izbere takšen prostor za mizo, da vsem vidi obraze, po možnosti čim manj oddaljene. Na uradih, sprejemnih pisarnah in informacijskih točkah pogosto sogovornik zakriva obraz za zaslonom in/ali bleščečo stekleno pregrado. Takrat je pomembno, da se opozori sogovornika in ga prosi, da se postavi tako, da se jasno vidita njegov obraz in usta.
Med samim pogovorom pogosto prihaja do situacije, ko je naglušni sveto prepričan, da pravilno razume sogovornikove besede. Pa temu ni tako. Recimo sogovornik omenja »škatlo aspirina«, naglušni pa to razume kot »flašo vina«. Zato je priporočljivo, da naglušni sproti preverja, ali je prav razumel povedano. V našem primeru naj vpraša »ali potem prinesem še kaj iz Mercatorja«, kar bo sogovornika opozorilo, da je šum v komunikaciji in bo naglušnega popravil češ »Aspirin se kupi v lekarni in ne v Mercatorju«. Na ta način se izognemo nesporazumom. V skrajnem primeru naj se uporabijo svinčnik in papir ali tipkanje na telefonu.
Omenili smo že, da pri daljših pogovorih naglušnemu sorazmerno hitro pade koncentracija in ima težave z razumevanjem povedanega. V takem primeru naj naglušni prosi za premor in/ali za ponovitev povedanega. Pri tem je pomembno, da sogovornik ponovi misel z drugimi besedami. Razlog je v tem, da naglušni ne prepoznavajo poudarkov v govoru, kar pomeni, da ne ločijo med intonacijami vprašanja, vzklika ali trditve. Prav tako ne slišijo vseh glasov, kar pogosto vodi v nerazumevanje vsebine. Starejši pogosto ne slišijo glasov kot so k, g ,h, s, c in tako poved »Grem na hrib v gozd« slišijo kot »Rem na rib v ozd« in jo seveda potem ne razumejo. S ponovitvijo iste misli, a drugače izrečene, recimo »Šel bom na parcelo v Trnovem« bo naglušni iz 2 povedi (gozd-Trnovo) z različnimi glasovi končno razumel pomen povedanega.
Tu so še telefoni in video konference. Prenos glasu na daljavo je vedno zvočno in frekvenčno zožen, kar v praksi pomeni, da je okrnjen. Zato zanje velja podobno kot pri osebnem pogovoru v hrupu. Kratki in jasni stavki, preverjanje pravilnega razumevanja povedanega in v skrajni sili uporaba SMSjev ali Chat-a.
Kakorkoli obrnemo, naglušni mora biti v pogovoru aktiven.
Naslednjič si bomo pogledali, kako si lahko naglušni pomaga s tehnologijo in si s tem olajša pogovor.
Piše: Marko Štanta
