NAGLUŠNI NAGLUŠNEMU: SLUŠNI APARAT JE ŠELE ZAČETEK!
Spoštovani bralec! Živimo v časih nenehne komunikacije. Sposobnost nemotene komunikacije nas ohranja v družbi in ko jo izgubimo, se hitro znajdemo na socialnem robu. Zato je naglušnost vedno bolj moteča za naše vsakdanje življenje in premagovanje ovir, ki jih prinaša, zahteva vedno več pozornosti ter napora.
Naglušnost posredno vpliva tudi na večjo pojavnost tinnitusa, na slabše ravnotežje in finomotoriko ter je eden od dejavnikov tveganja za anksioznost in demenco.
Naglušni so vedno na preži in skušajo slediti dogajanju v okolju. To je utrujajoče in zahteva dodatno koncentracijo, ki seveda niha, kar se odraža v njihovi anksioznosti – tesnoba, trema, napetost, živčnost, strah in zaskrbljenost.
Z naglušnostjo se zmanjša število zvočnih impulzov, ki jih možgani dobivajo preko ušes. Posledično možgani s časom otopijo, slabša se koncentracija in upada spomin. Pojavljati se začno prvi znaki demence. V poprečju naglušna oseba brez ustreznega slušnega pripomočka postane dementna 5 – 10 let pred svojimi slišečimi vrstniki.
Slušni pripomoček nam omogoča dobro slišanje, ni pa samoumevno, da nam brez truda omogočal dobro razumevanje slišanega. Sporazumevanje z naglušnimi, ki imajo slušni aparat je v osnovi enako sporazumevanju z naglušnimi brez slušnega aparata, le težave so manjše! Zato moramo razviti veščine in znanje, kako v največji možni meri izkoristiti povrnjeni sluh. O tem pišemo v nadaljevanju.
SLIŠANJE NI RAZUMEVANJE!
Za naglušnega je slišanje napor. Zahteva dodatno koncentracijo, sposobnost prilagajanja na različne zvočne situacije in kar je najpomembnejše, nenehno učenje.
Na kratko bomo razložili, kaj je pravzaprav slišanje v povezavi z razumevanjem in potem, kako lahko proces razumevanja obrnemo sebi v korist za boljšo komunikacijo z okoljem okoli nas.
Kako slišimo? Ušesi sta križno povezani z obema polovicama možganov. Desno uho je povezano z levo polovico možganov, levo uho pa z desno polovico. Leva polovica možganov omogoča abstraktno in logično razmišljanje, desna pa prepoznavo čustev in pomena mišljenja. Posledično naglušni spremeni razumevanje govora in komunikacije glede na dejstvo, na katero uho slabše sliši. Nagonsko se naglušni bolj opira na tisto uho, s katerim bolje sliši. Tako naglušni, ki bolje sliši z desnim ušesom postane v komunikaciji bolj racionalen, naglušni, ki bolje sliši z levim ušesom pa bolj čustven. Naslednja zanimivost je, da za določanje smeri in razdalje vira zvoka potrebujemo obe ušesi. Z naglušnostjo to sposobnost izgubimo in naglušni ne zmore več ločiti govora od hrupa in brez vida prepoznati smer, s katere prihaja glas sogovornika.
Opisano vodi v spoznanje, da slišimo z ušesi a prepoznamo in razumemo zvok z možgani! Za nemoteno komunikacijo zato potrebujemo obe enako funkcionalni ušesi, ker šele potem pravilno razumemo zvok okrog nas. Predpogoj pa je, da se najprej naučimo prepoznati, kaj kak zvok ali glas ali beseda pomeni.
Zdrav dojenček načeloma dobro sliši, ampak če mu rečemo “čokolada” ne bo razumel, kaj sliši. Šele, ko se kasneje nauči, kaj je čokolada, bo sposoben prepoznati glasove in pomen besede “čokolada”. Zato je osnovni pogoj razumevanja govora, da slišanje nadgradimo z nenehnim učenjem, kaj je pomen in namen zvoka ali glasa, ki ga slišimo. Na kratko lahko vse skupaj prikažemo s sledečo shemo:
V nadaljevanju bomo poskusili razložiti, kako proces razumevanja slišanega okrepiti in izboljšati svojo komunikacijo. Osnovni pogoj je, da na obe ušesi slišimo približno enako dobro. V primeru naglušnosti zato potrebujemo pomoč in ustrezno obravnavo medicine. Z medicinsko rehabilitacijo bomo dobili nam primeren pripomoček, bodisi implantat, bodisi slušni aparat. S tem se naša zgodba šele začne.
Slušni pripomoček nam omogoča dobro slišanje, ne omogoča pa nam dobrega razumevanja slišanega. Razumevanje govora se ob začetku uporabe poslabša in ne izboljša! Možgani se morajo za boljše razumevanje govora najprej naučiti uporabljati nov, bogatejši zvok. Razviti moramo veščine in znanje kako v največji možni meri izkoristiti povrnjeni sluh. Seveda takšen sluh ni več enak sluhu pred nastankom naglušnosti, zato smo pri prepoznavi zvokov in glasov spet na začetku – v vlogi malega dojenčka, ki se uči razumeti, kaj sliši. Če je nekoč kapljanje vode bilo slišati kot “ck, ck, ck” je po novem to “pk, pk, pk” kar pomeni, da si moramo “pk” zapomniti kot zvok kapljanja in pozabiti na stari “ck”. In tako naprej.
Zavedati se moramo, da traja 60 – 90 dni, da se privadimo na slušne aparate in nadaljnjih 90-120 dni neprekinjene uporabe slušnih aparatov za razumevanje govora. Pri tem se navajamo tudi na nove občutke kot so občutek zamašenega ušesa, odmev lastnega glasu, občutek pritiska, vlage in vročine v ušesu.
Z drugimi besedami, rabimo približno pol leta redne uporabe slušnega aparata, da dosežemo nivo kakovostne komunikacije! Več pa naslednjič, oktobra.
Piše: Marko Štanta