059 044 055

Spremljajte nas

Google iskanje...

 

Prva stran  O nas  Ponudba  Sluh  Novice  Kontakt

     

SPLETNI KOTIČEK


Povzetki in povezave
do spletnih objav
s področja sluha,
naglušnosti in
slušnih pripomočkov.

 

Predlagajte povezave.

Pišite na:

info@audiobm.si

 

 

Nekatera spletna mesta
spreminjajo ali ukinjajo
povezave do že objavljenih
vsebin, zato nekatere
vsebine niso več dostopne.


Prosimo za razumevanje.
 

     
     
     
     
  Povzetki objav in povezave do celotnih objav:  
     
     • Svetovni dan sluha
   •
Ušesa je treba kdaj peljati tudi na dopust  
   •
Miha Zupan: slovenski gluhi košarkar, ki bi rad združil dva svetova  
   •
Spletni slovar slovenskega znakovnega jezika
   •
Smo edina bitja, ki se rojevamo s krikom
   • Slušni aparati in vsadni slušni pripomočki
   • Naglušnost je nevidna invalidnost
   • Naglušnost
   • Na slušni aparat se je treba navaditi
   • Za dober sluh lahko največ naredite sami
   • Šumenje v ušesih - tinitus
   • Ko zvonjenje v ušesu ne poneha
   • Poslušanje z obema ušesoma
   • Polžev vsadek - drugačen slušni pripomoček
   • Sluh lahko vzame že klofuta
   • Da slišimo več, nas mora veseliti
   • Kako deluje slušni aparat
   • Kako nevarno je preglasno poslušanje glasbe?
   • Sluh, naglušnost in gluhota
 
     
     
     
     
     
     

Svetovni dan sluha  

3. 3. 2016

   
 

V preteklem letu smo na NIJZ analizirali podatke o motnjah sluha pri otrocih in mladostnikih, ki so bile ugotovljene pri sistematičnih preventivnih zdravstvenih pregledih v obdobju od 2001 do 2012. Ugotovili smo, da se glede na letne povrečne vrednosti motenje sluha pri otrocih in mladini pojavile pri 1,3–1,9 % predšolskih otrocih, 1,2–1,6 % osnovnošolcih in 0,6–1,3 % srednješolcih oziroma mladih do 19. leta. Nekoliko več motenj sluha je bilo skupno ugotovljenih v koprski, kranjski in novogoriški regiji, sledijo jim celjska in novomeška regija. Zanimiv je bil predvsem izrazito večji delež motenj sluha zaznan pri osnovnošolcih v novogoriški regiji po letu 2006. Podatke bi bilo sicer potrebno zbirati še bolj podrobno, če bi želeli natančneje ugotavljali vzroke za spremembe v času in razlike med posameznimi regijami.

V Izoli in Ravnah na Koroškem smo med osnovnošolci v času sistematičnega zdravstvenega pregleda izvedli anketo o njihovih navadah poslušanja glasbe z namenom ozaveščanja mladine in njihovih staršev ter učiteljev in zdravstvenih delavcev o možnostih okvare sluha zaradi dolgotrajnega in pogostega poslušanja glasne glasbe prek slušalk prenosnih predvajalnikov glasbe.

 



Motnje sluha najprej opazimo kot težave pri razumevanju pogovora.



Motnje sluha najprej opazimo kot težave pri razumevanju pogovora. Pogovor sicer slišimo, a ga ne razumemo, še posebej v hrupnem okolju. Sogovornika zato pogosteje prosimo, da ponovi kar je povedal. Približno 5 % prebivalcev sveta ima manjšo ali večjo motnjo sluha. To je okoli 360 milijonov ljudi ali eden od 20 prebivalcev. Motnje sluha lahko povzročijo številni vzroki od nezgode do bolezni. Ljudje, ki se soočijo z motnjo sluha imajo pogosto občutek odrezanosti od sveta. Otroci z motnjo sluha pri pouku porabijo veliko več energije zaradi napora pri poslušanju in so zato prej in bolj utrujeni. Problem je še večji v hrupni učilnici. Zgodnje odkrivanje motenj, preprečevanje nadaljnjih okvar in hitra strokovna pomoč lahko v veliki meri zmanjšajo posledice in izboljšajo stik z okolico. Navajeni smo, da se izguba sluha pojavi z leti. Vedno več motenj sluha pa strokovnjaki v zadnjem času opažajo tudi med mlajšimi prebivalci. Predvsem mlajše generacije so izpostavljene visokim ravnem zvoka daljši čas zaradi bolj enostavnega poslušanja glasbe prek slušalk prenosnih predvajalnikov glasbe.

Zgodnje preverjanje sluha je še posebej pomembno pri otrocih, ker motnje sluha negativno vplivajo na otrokov jezikovno govorni, kognitivni in socialno-čustveni razvoj. Jezikovni razvoj otroka se namreč začne s poslušanjem in ne z govorom.
 

Povezava do objave na spletu, NIJZ, Nacionalni inštitut za javno zdravje >>

 
     
     
     
     
     
     
     

Ušesa je treba kdaj peljati tudi na dopust

 

19. 2. 2016
Avtor: Nika Vistoropski


Približno 1,1 milijarde najstnikov in mladih odraslih tvega izgubo sluha zaradi nezdravega izpostavljanja avdionapravam, med katerimi so tudi pametni telefoni, ki jih danes mladi, kot lahko opazimo vsak dan, vse manj uporabljajo za telefoniranje, vse bolj pa za poslušanje glasbe.

 
     
 


Naš sluh pa lahko ogrozijo tudi kraji, za katere pregovorno velja glasnost: nočni klubi, bari, športni dogodki. Med 12. in 35. letom je skoraj 50 odstotkov posameznikov izpostavljenih škodljivim zvokom iz prenosnih napravic, ki zapirajo v svoj paralelni svet in ohromijo dogajanje naokoli. V tej starostni skupini pa ima lahko 40 odstotkov posameznikov težave s sluhom, ker se prevečkrat in predolgo izpostavljajo krajem, kjer tišina ni doma. In kaj je za naša ušesa varno? Tisto, kar ne presega osmih ur z glasnostjo 85 decibelov ali petnajstih minut z glasnostjo 100.

Vsak ima svojo interpretacijo tega, kaj je zanj varno. Strokovnjaki pravijo, da je t. i. varnost odvisna od intenzivnosti, glasnosti, trajanja in frekvence. Izpostavljanje glasnim zvokom lahko pripelje do začasne izgube sluha ali tinitusa (strokovni izraz za šumenje v ušesih). Ko pa je izpostavljenost izjemno glasna, redna in podaljšana, lahko pripelje do dokončne poškodbe senzoričnih vlaken v ušesu, ki povzročijo nepopravljivo okvaro sluha.
 


Izgubi sluha se je mogoče izogniti
Po svetu kar 360 milijonov ljudi trpi zaradi zmerne ali resne izgube sluha, in sicer zaradi genskih predispozicij, težav med porodom, infekcijskih bolezni, kroničnih vnetij ušes, starosti in seveda tudi zaradi dolgotrajne čezmerne izpostavljenosti hrupu. Ob tem podatku je treba navesti, da se je polovici izgub sluha mogoče izogniti.

Z gotovostjo ne vemo, kako glasno naši mladi poslušajo glasbo, ko imajo v ušesih slušalke, a kar vemo, je, da glasbene naprave za domačo uporabo lahko dosežejo od 95 do 105 decibelov.
 


Po svetu kar 360 milijonov ljudi trpi zaradi zmerne ali resne izgube sluha.


Poškodovane dlačnice
Kot nam razlaga Kvarkadabra.net (avtor Sašo Dolenc), so dlačnice univerzalne čutne celice, ki vsakršen premik dlačic ali laskov, s katerimi so porasle, spremenijo v spremembo električnega potenciala na svoji membrani: »Notranje dlačnice so povezane s slušnim živcem in pošiljajo signale v možgane, medtem ko so zunanje dlačnice predvsem sprejemnice signalov iz možganov. Človeški polž vsebuje približno 4000 notranjih in 12.000 zunanjih dlačnic, ki so razporejene v razmiku okrog 10 mm. Nad njimi leži tektorialna membrana, na katero so pritrjeni iz dlačnic izhajajoči laski. Dlačnice so predvsem mehano-električni pretvorniki, ki prevajajo mehanske premike celičnih laskov, povzročene z nihanjem tektorialne membrane, v električne signale v celicah. Zunanje dlačnice pa so hkrati elektromehanični pretvorniki, saj lahko spremembe električne napetosti na telesu celice pretvorijo v spremembo svoje dolžine.«

Ko govorimo o zaznavni oziroma senzorinevralni izgubi sluha, govorimo o izgubi sluha, ki je posledica okvare v notranjem ušesu ali v slušnem živcu. Najpogosteje nastane, kadar dlačne celice ne delujejo pravilno ali prehitro odmirajo. Običajno je okvara trajna, zdravljenje pa zgolj podporno, kot je na primer uporaba slušnega aparata.



Slišite šepet?
Kako pa sploh lahko ugotovimo, kako okvarjen je naš sluh? Preiskava poteka tako, da pacienta posedejo z ušesom, v katerem so zaznali težave, proti preiskovalcu, in sicer na razdalji šestih metrov. Pacient mora zapreti oči in si drugo uho pokriti z dlanjo. Preiskava se začne s šepetom. Preiskovalec izgovarja dvomestne številke in se hkrati približuje bolniku, dokler nas ta ne sliši razločno in lahko izgovorjene številke tudi ponovi. Če jih ne sliši niti, kadar jih izgovarjamo tik ob ušesu, preiskavo ponovimo, le da jih zdaj izgovarjamo glasno. Da lahko govorimo o normalnem sluhu, moramo slišati šepet s šestih metrov. Rahlo naglušnost zaznamo, če šepet slišimo s štirih metrov, srednjo od enega do štirih in hudo z enega metra.



Pojejte jabolko
Ko se odločate za nakup slušalk, pa lahko že z izbiro pravih veliko naredite. Pri slabih je tako, da ko povišate glasnost, povišate tudi visokofrekvenčne zvoke, ki so za sluh največji škodljivci. In čeravno imate glasbo zelo radi, si vendarle dovolite slušalke kdaj odložiti, da si ušesa odpočijejo. Pravijo, da vitamin C pomaga pri preprečevanju izgube sluha. Ste že premišljevali o tem, da bi, ko se predate glasbi, zraven jedli še jabolko?

 

Povezava do spletne objave >>

 
     
     
     
     
     
     
     

11. 9. 2015

Avtor: Jaka Lopatič

Intervju s slovenskim košarkarskim reprezentantom Miho Zupanom
Miha Zupan: slovenski gluhi košarkar, ki bi rad združil dva svetova

 
 


Od vseh slovenskih košarkarjev je Miha Zupan tisti, ki se mora na poseben način prilagajati igri in zlasti komunikaciji. Čeprav je gluh, se odlično znajde v športu. Letos je spet postavil mejnik.

Slovenci smo majhen narod in če nekdo premika meje mogočega, smo nanj zelo ponosni. Miha Zupan je eden takšnih športnikov, ki gluhim odpira vrata v vsakdanji svet. Čeprav je hendikepiran, je s trdno voljo dokazal, da se lahko dobro znajde v svetu profesionalnega športa. Včasih pa zna svojo hibo tudi izkoristiti ter s tem spravi soigralce v dobro voljo. Nekaj anekdot je zaupal tudi za bralke in bralce Sportala.
 


 

Če ste pred petimi leti kot prvi gluhi športnik nastopili na svetovnem košarkarskem prvenstvu, letos kot prvi gluhi igrate na EuroBasketu. Kaj vam to pomeni?
Občutek je dober. Ponosen sem, da sem dosegel, kar sem si sprva poleti želel – uvrstitev med potnike za evropsko prvenstvo. Vendar to ni bil moj cilj. Moj je, da se z reprezentanco uvrstimo čim višje. Želja je medalja. Najbolj sem vesel, da lahko kot gluh igralec igram na isti ravni in pokažem širši javnosti, da smo lahko gluhi ljudje dobri športniki. Skušam pokazati tako dobre kot slabe strani, ki jih imamo.

Koliko težav imate, ker igrate s slušnim aparatom?
Komunikacija med soigralci ni težava. Največja je, ko je glasba ali so navijači glasni. Težava je v tem, če sem stran od trenerja in kaže kakšno akcijo. K sreči imam odlične soigralce, ki vedo, kaj moram prestati. To mi je zelo pomembno.

Zato morate verjetno toliko bolj gledati trenerjeva navodila?
Zbranost mora biti na najvišji ravni, da vidim, kaj je treba narediti in kaj kdo zahteva. Če zbranost pade, izgubiš rdečo nit. Zame je biti pozoren celotno tekmo zahtevno. Enako je na treningih, a se sčasoma navadiš.

Ali bi radi kdaj postali ambasador za gluhe?
Bi. Z velikim veseljem bi pomagal ljudem, ki so gluhi, saj zelo dobro vem, kakšne težave imamo - od diskriminacije do komunikacije. Rad bi, da se nekako gluhi in vsakdanji svet združita. Natančno namreč vem, kje imamo mi težave. Po koncu kariere bom poskušal organizirati stvari in pomagati.

Tudi drugi gluhi govorijo tako dobro kakor vi?
Ne bom rekel, da je pri vseh tako. Nekateri hodijo v zelo dobre šole in so se v komunikaciji razvili. Pri meni je bilo tako, da sem bil v osnovni šoli zavoda za gluhe in tam ni nihče govoril. Govora takrat nisem razvijal. Zame je bila najboljša šola košarka. Ko sem jo začel igrati, sem prišel v drug svet. Pri govoru sem moral narediti velik napredek. Košarka mi je dala veliko znanja.

Na kakšni razdalji lahko nekomu berete z ustnic?
Hm, ne vem. Približno od pet do sedem metrov.

Ali lahko vse razberete tako daleč?
Ne bi rekel, da vse, vendar nekaj stvari razumem. Vem, kaj je bistvo stavka, ne morem pa reči, da vidim vse od A do Ž.

Povejte nam kakšno anekdoto, ko ste kdaj izkoristili vaš slušni aparat in ga morebiti celo ugasnili, če nekoga niste želeli poslušati …
Spomnim se, da sem bil v turškem klubu in nam ni šlo najbolje. Imeli smo ogromno sestankov in sem bil že nekako naveličan, ker se je vsakič isto ponavljajo. Enkrat sem bil tako utrujen, da sem si na telefonu prižgal glasbo, telefon pa imam prek bluetootha povezan z aparatom. Ves sestanek sem poslušal glasbo in se sprostil. Trenerju sem bral z ustnic in ga razumel. Fantje so vedeli, da sem bil preveč sproščen, saj sem se v ritmu glasbe nekoliko gibal. Dejali so, da imam prednost.

Povezava do celotne objave >>

 
     
     
     
     
     
     
     

2015

Slovar slovenskega znakovnega jezika

 
 

Slovenski znakovni jezik gluhih temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Prstna abeceda se lahko uporablja skupaj z znakovnim jezikom. Znakovni jezik je za gluhe jezik sporazumevanja. V njem se lahko izražajo, poleg tega pa jim le ta način sporazumevanja omogoča njihov optimalni razvoj. Znakovni jezik nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju, saj je znakovni jezik neodvisen od govornega in se razvija znotraj skupnosti gluhih. Več >>

Na spletnih straneh Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije se poleg drugih zanimivih informacij za gluhe in naglušne najde tudi
SPLETNI SLOVAR SLOVENSKEGA ZNAKOVNEGA JEZIKA.

Iskanje besed ali besednih zvez poteka na dva načina. Izvedite več in preizkusite!

Povezava do slovenskega znakovnega jezika >>

 
     
     
     
     
     
     
     

20.11.2013

Smo edina bitja, ki se rojevamo s krikom  
 

Viljem Ščuka, dr. med., psihoterapevt o tem, zakaj je pomemben sluh in kako ga doživlja sam.

 
 

»Za pripadnike slovanskih plemen so bili nemi Germani, ker niso razumeli njihove govorice. Zato jih Slovani imenujemo – Nemci,« piše o govoru Viljem Ščuka, dr. med., v knjigi Šolar na poti do sebe. Razvoj govora je potekal polagoma, skoraj milijon let, in človeška govorica je »mogočna zvočna scena, rojena v materinem naročju«. O sluhu smo se pogovarjali prav s Ščuko, psihoterapevtom, natančneje tudi o tem, zakaj je pomemben in kako se je doživljal sam, ko je nehal slišati drugega.
 

Absurdno je, kako se spreminjajo razmerja dialoga, ko eden sliši, drugi ne.

Ob tem še zanimivost: absurd je tujka za nesmisel, v arabščini pomeni človeka, ki ne sliši. Izhaja iz latinske besede surdus, ki označuje gluhega ali nemega. Ves človeški smisel je v govoru in komunikaciji, zato je sluh izjemno pomemben. Kljub temu, da smo ljudje bitja petih čutov, so prvi trije čuti na blizu – dotik, vonj in okus – zadnja dva, sluh in vid, pa sta čutili na daleč. Vid je čutilo živali, ker je pogled tisti, ki frapira, medtem ko je sluh značilno človeško čutilo, ker smo bitja, ki komuniciramo prek zvoka. Smo edina bitja, ki se rojevamo s krikom. »Le« 15 odstotkov dražljajev sprejemamo prek zvoka (80 odstotkov z vidom in pet odstotkov z drugimi čutili), a smo vseeno slušna bitja. Hendikep, ki ostane zaradi vida, je veliko manjši kot hendikep, ki ostane zaradi sluha.

Kot ogrožene vidimo predvsem slepe, a oni imajo na voljo pot, ki so jo v možganih šele pred kratkim odkrili, in sicer t. i. dinozavrsko slušno pot, ki pa je podzavestna. Tako da tudi slepec s podzavestnim očesom vidi, čeprav se tega ne zaveda. Kdor je gluhonem, težko komunicira. Znana pa je Helen Keller, ki je uresničila ogromne potenciale s samo tremi čutili; dotikom, vonjem in okusom. Pri človeku je zlasti velik hendikep takrat, ko njegove komunikacijske sposobnosti ne sprejmemo. Sem dvojezičen, rojen sem v Trstu, in z zelo neprijetnimi občutki se spominjam trenutkov, ko so fašisti prepovedovali mojo materinščino, slovenščino. Nacionalna ali jezikovna nestrpnost velja za najbolj kruto kazen za osebnostni razvoj posameznika, saj ga čustveno pohabi in človeško razvrednoti. Materinščina izhaja iz duševnosti in duhovnosti, človekove notranjosti, drugih jezikov se učimo razumsko.
 

"Dolgo sem skrival naglušnost, zadnje čase pa rečem: Oprostite, slišim slabo. Lahko še enkrat ponovite? Nič več je ne skrivam, saj nisem sam kriv zanjo."
 

Sam sem sluh začel izgubljati po petdesetem letu. Prej velik ljubitelj umetnosti, glasbe, družbe kot take sem se začel osamljati, in to samo zato, ker nisem slišal. Vse dokler me niso kolegi prisilili, da sem si omislil – slušni aparat. Otepal sem se ga, zdaj imam najmodernejšega. Dolgo sem skrival svojo naglušnost, zdaj je ne več. Saj nisem sam kriv zanjo.


Zakaj ga niste hoteli?

Predsodek pač, zdelo se mi je, da je to samo za stare. Zdaj vidim, da ni tako. Spet hodim na koncerte! Ima pa moj aparat tudi različne nastavitve; recimo za govor v hrupu, govor v tišini, za poslušanje glasbe ... Je tudi pravi računalnik, kajti vse glasove, ki so enaki in nesmiselni, preprosto zbriše. Ropot tako slišim samo prve pol minute.


In kako ste skrivali naglušnost?

Naučil sem se brati z ustnic. Hudo pa je bilo, ker sem dostikrat narobe razumel vprašanje in ponudil napačen odgovor. Zdaj ko imam slušni aparat, je seveda drugače, a nemalokrat se mi je zgodilo, da me je tisti na drugi strani gledal z neznanskim začudenjem, ker sem očitno govoril povsem narobe.


Od kod nestrpnost do tistih, ki slabše slišijo?

Veste, nimamo časa, ne znamo več komunicirati, kajti komuniciranje ni samo izmenjava informacij, temveč preoblikovanje informacij iz razumevanja v doživetje. Za to pa seveda potrebujemo čas. Velikokrat si rečemo, da zdaj pa za te stvari res nimamo časa, in če kdo počasi govori, jeclja, ne zna natančno in hitro ubesediti svojih misli, postanemo nestrpni.

Naj vam povem anekdoto: še pred vojno sem bil v Sarajevu gost nekdaj finega avstrijskega hotela Evropa; med vojno je pogorel. Neko popoldne sem šprical predavanje psihoterapevtskega simpozija in posedal v hotelski restavraciji. Nenadoma je vstopil gospod v kamgarnskem plašču, z lepim klobukom in rokavicami. Natakar se mu je priklonil in rekel: 'Izvolite.' In gospod: 'Kahvu jedvu, ali nemoj brzo.' Gospod je sedel, bral Oslobođenje, natakar je kavo pripravljal počasi, da je gospod lahko hrepenel po doživetju. Tega Slovenci ne znamo. Takrat, v tisti staromodni restavraciji, sem doživel tisto pravo kavo.

Ko bi le besede znali oblikovati tako, da bi postale pesmi, da bi jih lahko doživeli. To bi bila komunikacija! Gluhi človek, ki nima sposobnosti metaforike, ker se je ni učil, je ne zmore, se izraža nevrotično, hitro, prestrašen, da ga ne bodo razumeli, sprejeli.


Lahko ponudite kakšno opozorilo, kako ohraniti sluh?

Nenehno ga je treba gojiti. Zelo hrupna glasba, ki presega od 80 do 100 decibelov, je nevarna, nevarno je tudi potapljanje v mrzli vodi, zamašene obnosne votline, vnetja grla, saj lahko sluz, ki se nabira v prehodu od srednjega ušesa do nosne votline, povzroči trajno kronično vnetje srednjega ušesa in nagnitje bobniča. To je tisto, kar lahko kasneje povzroči tudi izgubo sluha. No, popolne izgube ni več; če je le ohranjen slušni živec, lahko veliko pomagajo že otrokom ob rojstvu.

Povezava do objave na spletu >>

 
     
     
     
     
     
     
 

Slušni ap. in vsadni slušni pripomočki

 
     

Zabret, Battelino /

 Rehabilitacija
letnik XIII, št. 2

(oktober 2014)

  


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 





 

Izvleček
Nezdravljena izguba ali odsotnost sluha ne pomenita samo izolirane zdravstvene težave, ampak posledično tudi motnje sporazumevanja. Moteno sporazumevanje negativno vpliva na odnose med prizadeto osebo in okolico in na njeno osebnost.

Sodobna tehnologija nam omogoča, da gluhost in naglušnost v veliki meri izboljšamo z uporabo slušnega aparata, kostno usidranega pripomočka, vibracijskega vsadka za srednje uho, polževega vsadka ali vsadka v možgansko deblo. Omenjeni pripomočki ojačijo zvočno informacijo pred bobničem, jo prenašajo neposredno na srednje uho, notranje uho ali celo slušni živec oziroma
slušno jedro.

Prikazana sta dva klinična primera uporabe kostno usidranega slušnega pripomočka. Zgodnje vključevanje pacientov z motnjami sluha v rehabilitacijske procese je ključnega pomena, saj omogoča ohranitev slušne funkcije v največji možni meri.
 

UVOD
Čutilo za sluh v grobem delimo na tri anatomsko-fiziološko ločene enote s poenostavljenimi vlogami: zunanje uho, ki zvok koncentrira in usmerja, srednje uho, ki zvočni signal prevaja in ojači ter notranje uho, ki prek procesa transdukcije zvočno informacijo prevede v električni impulz, ki se prenaša v centralni živčni sistem (CŽS) (1,2). Ko na katerem koli od omenjenih odsekov slušne poti pride do ključnih nepravilnosti oz. motenj v delovanju, se pojavi naglušnost ali gluhost. Motnja izrazito in celostno vpliva na prizadetega. Če sluha ne moremo izboljšati z zdravili ali s klasičnimi kirurškimi tehnikami, posežemo po slušnem pripomočku.

Tako je na tej stopnji ključna izbira slušnega pripomočka, ki bo odraslemu olajšal ali ponovno omogočil kakovostno komunikacijo z okolico, slušno prizadetemu otroku pa pomagal pri vzpostavitvi slušne in govorne funkcije (3).

Danes so na področju slušnih pripomočkov na izbiro klasični slušni aparati in vsadni slušni pripomočki, ki jih predstavljajo kostno usidrani slušni pripomoček (BAHA), vibracijski vsadek za srednje uho (VSB), polžev vsadek (PV) in vsadek v možgansko deblo (ABI).

Fiziologija
Naloga uhlja je lovljenje zvočnega signala, njegovo koncentriranje in usmerjanje v zunanji sluhovod ter tudi ojačenje zvoka posamičnih frekvenc. Vloga zunanjega sluhovoda je predvsem prenos zvoka do bobniča ter mehanska in biološka zaščita ušesa (1). Srednje uho ojači zvočni signal in hkrati zaščiti notranje uho pred premočnim hrupom. Zvočne vibracije zatresejo bobnič, ta pa tresenje prek sistema slušnih koščic prenese na ovalno okence, ki je že del notranjega ušesa. Ker gre pri tem za prenos energije zračnega valovanja v tekočinski medij, je potrebno ojačenje. Zvok se v srednjem ušesu ojača do 18-krat (4). Naloga polžka v notranjem ušesu je spreminjanje mehanskega signala v električnega – transdukcija, zaradi aktivnosti zunanjih dlačnic v Cortijevem organu pa pride tudi do njegovega ojačenja. Ko ploščica stremenca zaniha v ovalnem okencu, le-to vzvalovi perilimfo v vestibularnem kanalu polžka. Valovanje se prenaša od njegovega bazilarnega do apikalnega dela, kjer se nadaljuje po timpanalnem kanalu do njegovega bazilarnega dela, ki se slepo zaključi z okroglim okencem (foramen rotundum). Del valovanja se prenese na endolimfo v polžkovem vodu, kjer je Cortijev organ in krovna membrana nad njim. Sprememba medsebojnega položaja krovne membrane in Cortijevega organa neposredno vzburi dlačnice v organu. Mehanska sila zaniha dlačnice, v njih se pričnejo odvijati zapleteni biokemijski procesi, oblikuje se akcijski potencial (AP), ta pa se kot nova oblika zvočne informacije prenese v CŽS, natančneje v slušne centre, ki procesirajo informacije in jih zaznamo kot zvok (5).

Motnje sluha
V grobem motnje sluha ločimo glede na mesto okvare in glede na čas nastanka okvare. Glede na mesto okvare ločimo periferno in centralno izgubo sluha. Pri periferni je lahko prizadeto zunanje ali srednje uho (prevodna ali konduktivna izguba sluha), notranje uho (zaznavna ali senzorna izguba sluha), slušni živec (nevralna izguba sluha) ali pa je motnja kombinirana. Pri centralni izgubi gre lahko za prizadetost jedra slušnega živca, centralnih poti ali korteksa (6, 7). Glede na čas nastanka ločimo prirojene motnje in pridobljene motnje sluha. Vzroki prirojenih so genetske napake, predporodne okvare in medporodne okvare (7, 8). Pridobljene motnje sluha razdelimo na periferne in centralne. Periferne so lahko prevodne, zaznavne ali nevralne. Možni vzroki zanje so različni (ceruminalni čep, izlivno vnetje ušes, okužba srednjega ušesa, avtoimunske bolezni, tumor). Centralna motnja je izredno redka (6).

Slušni aparat
Slušni aparat je miniaturni elektronski ojačevalni sistem. Danes poznamo več različnih oblik slušnih aparatov, v grobem jih razdelimo na: zauheljne in vušesne (sluhovodne). Vsi imajo enake osnovne dele. Prvi del je mikrofon, ki lovi zvočne signale iz okolja. Na tej stopnji se zvočna energija pretvori v električno. Nato informacijo prevzame mikroprocesor, ki filtrira privzet signal in usklajuje delovanje pripomočka. Sledi ojačevalnik, ki signal lahko ojači linearno (vse prejete signale ojači z enako intenziteto) ali nelinearno (tihe zvoke ojači bolj kot glasne). Zadnja v verigi je slušalka, ki električno energijo znova pretvori v zvočno. Nahaja se v ušesnem vložku (olivi) ki je izdelana individualno in posreduje zvočno informacijo v sluhovod uporabnika, obenem pa preprečuje, da bi se ta informacija slišala v okolico (9, 10). Osnovne modele slušnega aparata prikazuje slika 1.

Pogosto vsebujejo tudi posebno odprtino za prezračevanje sluhovoda. Pri vušesnih modelih slušnih aparatov so vsi deli slušnega aparata le v sluhovodnem vložku.

Slušni aparat predpišemo osebi s prevodno ali zaznavno izgubo sluha, ki ji za izboljšanje sluha ne pomagajo niti zdravila, niti ni možen operativni poseg, motnja sluha pa moti njene socialne stike v vsakodnevnem življenju. Pripomočka ne predpisujemo osebam, ki imajo premajhno ali preveliko izgubo sluha, so že dlje časa močno naglušne, imajo aktivno vnetje ušes, različna kronična vnetja sluhovoda, kronično secernirajoče vnetje srednjega ušesa, razvojne anomalije sluhovoda ali srednjega ušesa ali pa se same ne zavedajo slušne motnje oziroma slušnega aparata ne zmorejo uporabljati. Za uspešno uporabo slušnega aparata je nujna zadostna funkcija notranjega ušesa, da le-to lahko ojačani zvok spremeni v električne akcijske potenciale. Potrebno je relativno dolgotrajno obdobje rehabilitacijskega navajanja na pripomoček, saj se mora uporabnik privaditi na drugačno kakovost zvoka (11).

Polžev vsadek (PV)
Polžev vsadek nadomesti vlogo notranjega ušesa. Kakor prikazuje slika 4, sestoji iz notranjega dela, ki ga vsadimo operativno, in zunanjega dela. V notranjem delu se nahaja sprejemnik z elektrodo in magnetom, zunanji pa vsebuje oddajnik z magnetom, vrvico ter govorni procesor z mikrofonom in baterijskim delom. Mikrofon v zunanjem delu zazna zvoke iz okolja in jih posreduje govornemu procesorju, kjer se obdelajo. V digitalni obliki se prenesejo do oddajnika, od tam pa kot radijski valovi prek tkiva uporabnika na sprejemnik notranjega dela, kjer se informacija zopet pretvori v električni signal. Ta potuje dalje do elektrode, ki jo operativno vstavimo v polžek. Tam se signal prenese na živčne končiče, naprej pa prenos poteka kot pri zdravem človeku po slušni poti do korteksa. Prenos od mikrofona do korteksa traja nekaj mikrosekund (16). Po implantaciji na pripomočku opravimo serijo osnovnih nastavitev in testov, s čimer lahko spremljamo spremembe v dojemanju kompleksnih zvočnih informacij (17). Polžev vsadek je pripomoček, ki je namenjen gluhim osebam z nepopravljivo okvaro notranjega ušesa. V prvi vrsti je kandidat za vsaditev bodisi otrok s prirojeno okvaro sluha, star do dveh let, bodisi odrasel s pridobljeno motnjo, ki je pred izgubo sluha slišal vsaj toliko, da je razvil normalno govorno funkcijo (18). Slušna pot od notranjega ušesa dalje do vključno slušne skorje mora biti ohranjena in dobro delovati, saj polžev vsadek nadomesti le nedelujoč polžek in namesto njega opravi transdukcijo zvoka v električni signal. Prvi polžev vsadek je v Sloveniji leta 1996 v UKC Ljubljana vstavil prim. Janez Zupančič. Od takrat naprej smo jih do danes vsadili že 250. Najnovejša pridobitev stroke je hibridni polžev vsadek. Ta je primeren za skupino bolnikov, pri katerih gre za začetno ali zmerno izgubo sluha v nizkih frekvencah (do 500 Hz) in zmerno težko ter težko izgubo sluha v srednjih in visokih frekvencah (nad 1500 Hz). Do pred kratkim se je tej skupini predpisovalo zgolj slušni aparat, ki motnje ni zadovoljivo popravil.

Hibridni polžkov vsadek omogoča akustično okrepitev v nizkih frekvencah in električno stimulacijo v predelu notranjega ušesa v srednjih in visokih frekvencah (19). Notranji del hibridnega polževega vsadka ima bistveno krajšo stimulirajočo elektrodo kot klasični polžev vsadek, vsadimo pa jo zgolj v začeten del polžka, kjer sicer zdrav polžek zaznava visoke frekvence (19). S polževim vsadkom bolniku zagotovimo kakovosten sluh, s tem pa kakovosten nadzor glasu in tako zdrav razvoj komunikacijskih sposobnosti (20). Izkušnje naših specialistov kažejo, da je uporaba polževega vsadka varna. Zapleti so sicer možni, a so obvladljivi. Raziskava Grosa in Vatovčeve kaže izredno nizko število operativnih in pooperativnih zapletov.


Preberite celoten članek, kjer boste našli še informacije o:
- Kostno usidrani pripomoček (BAHA -
ang.: Bone Anchored Hearing Aid)
- Vibracijski vsadek za srednje uho (VSB – ang. Vibrantsoundbridge)
- Vsadek v možgansko deblo (ABI – ang.: auditorybrainstemimplant)

- Predstavitev kliničnih primerov
 

RAZPRAVA
Pri izgubi sluha je med slušnimi pripomočki prvi, najenostavnejši in najmanj invaziven za uporabo slušni aparat, vendar njegova uporaba ni vedno mogoča in ne zagotavlja vedno izboljšanja sluha (24). Pri prvi opisani bolnici po operaciji švanoma v pontocerebelarnem kotu desno je bila edina možnost za izboljšanje sluha z ojačanjem prenosa zvoka prek kosti s strani gluhega ušesa na zdrav polžek na kontralateralni strani.

Pri drugem bolniku je šlo z vsaditvijo BAHA za optimizacijo zvočnega prenosa do zdravega notranjega ušesa. Običajni slušni aparat je pri njem zgolj ojačal zvočne signale, ki pa se niso dobro prenašali preko nenormalnega sluhovoda in nedelujočega srednjega ušesa. S pomočjo BAHA na eni strani in sočasno uporabo slušnega aparata na drugi strani je po operaciji do notranjega ušesa prišel znatno ojačan zvočni signal in tako jasnejša informacija.

Nekateri avtorji v svojih študijah navajajo, da ni razlik v avdiometričnih meritvah pri uporabi BAHA in klasičnega slušnega aparata (25, 26). Vse več raziskav pa kaže večjo učinkovitost sistema BAHA glede na rezultate testov slušnega razumevanja, tudi pri jasnejšem razumevanju govora prek telefona ter večje zadovoljstvo uporabnikov glede estetike in udobja nošnje (27). Operativna tehnika vsaditve BAHA je varen in izjemno enostaven postopek. V Sloveniji imamo tako vsako leto več zadovoljnih uporabnikov, skupno preko 50, s tem pa rastejo tudi izkušnje specialistov, ki uspešno opravljajo vsaditve. Za standardizacijo avdiološkega ocenjevanja uspešnosti vsaditve, primerjave naših rezultatov z drugimi in tako posredno izbiro najbolj kakovostne in najprimernejše opreme na tržišču je smiselno sodelovanje s centri, ki v rehabilitaciji svojih bolnikov prav tako uporabljajo BAHA in druge vsadne slušne pripomočke.
 

ZAKLJUČEK
Znanost je s problemskim pristopom in s pomočjo medicinsko-tehničnega razvoja omogočila slušno zaznavo gluhorojenim ali izboljšanje sluha naglušnim ne glede na vrsto in težo slušne motnje. V primeru, da zdravljenje z zdravili ali klasičnimi kirurškimi posegi ne izboljša sluha, pridejo v poštev različni slušni pripomočki. Zgodnje vključevanje bolnikov z motnjami sluha v rehabilitacijske procese je ključnega pomena, saj omogoča ohranitev slušne funkcije v največji možni meri. Na ta način je mnogim osebam z okvaro sluha omogočen znatno kakovostnejši govorni in hkrati osebnostno-psihološki razvoj; uporaba slušnih pripomočkov pa jih hkrati reši invalidnosti.


Povezava do objave na spletu >>

REHABILITACIJA
nacionalni in mednarodni znanstveni in strokovni časopis vključen v Evropsko mrežo časopisov s področja fizikalne in rehabilitacijske medicine (EPRMJN)     ISSN 1580-9315 (tiskana izd.), 2232-545X (spletna izd.)

Prosto dostopna spletna izdaja je na voljo od leta 2008.   http://ibmi.mf.uni-lj.si/rehabilitacija/

 
     
     
     
     
     
     
     
   

2014

 
 

»Če si na vozičku ali če si slep, to vsak takoj opazi. Gluhote in naglušnosti pa ne spremlja dramatičen zunanji videz, pa vendar imata zelo dramatične posledice,« pravi Branko Gornjec iz Murske Sobote, ki je kljub hudi naglušnosti zelo dejaven pri osveščanju ljudi s slušnimi težavami. Po grobih ocenah je takih pri nas od 150 do 200 tisoč.

Branko Gornjec je sekretar Društva gluhih in naglušnih Pomurja, predsednik sveta za invalide pri MO Murska Sobota in tudi član centralnega odbora Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, poleg tega tudi predava o socialni izključenosti kot posledici naglušnosti, pa o timskem sodelovanju ...
Vse to zahteva veliko komuniciranja, ki pa ga zmore z določenimi tehničnimi pripomočki in prilagoditvami. Njegova naglušnost je namreč 99,6-odstotna. Pred petnajstimi leti, pri dobrih štiridesetih, je prebolel bakterijski meningitis in od takrat je na levem ušesu popolnoma gluh, na desnem pa je k sreči ostalo ravno toliko sluha, da lahko uporablja slušni aparat.
Vse se je zgodilo v enem tednu. Bolezen je bila sicer v takem stadiju, da so mu zdravniki za preživetje pripisali le tisočinko možnosti. A je preživel.

Govor se pozabi
Do slušnega aparata je prišel po treh mesecih. To pove zato, ker je za tistega, ki izgubi sluh, najpomembneje, da čim prej pride do slušnega aparata. Če mine preveč časa, denimo pol leta ali več, v tem času pozabi preveč govora. Ja, tudi govor se pozabi! In treba se je na novo naučiti poslušati. »Na začetku ne ločuješ zvokov. Če ti, denimo, kaj pade na tla, ne veš, ali je padlo pisalo ali morda časopis. Zelo se moraš potruditi, da se spet naučiš govoriti in poslušati.« So pa posebne vaje, ki jih opravljajo v Centru sluha in govora in jih Gornjec priporoča vsem, ki imajo težave s sluhom. Sam sprva ni vedel, ali sliši enako, kot je slišal prej, saj ni ločil zvokov med seboj. »Ko je zalajal naš pes, sem moral vprašati ženo, kakšen zvok je to. Štirinajst dni je trajalo, da sem znal prepoznati pasje lajanje in tudi druge zvoke. Po enem mesecu sem vedel, kdaj laja naš pes in kdaj sosedov. Zdaj sem prepričan, da z aparatom slišim enako, kot sem slišal pred boleznijo.«

Testirajte svoj aparat!
»Vsaka naglušna oseba ima pravico, da na stroške zdravstvenega zavarovanja pride do slušnega aparata, nato pa ga lahko zamenja na vsakih šest let. To velja za starejše od 15. let, medtem ko otroci dobijo slušni aparat na dve do pet let, odvisno pač od starosti,« pove Adem Jahjefendić, strokovni sodelavec na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je pri nas ta slušni pripomoček dobilo kakih 70 tisoč zavarovancev. Vprašanje pa je, koliko jih aparat resnično nosi in uspešno uporablja. Večinoma ljudje ne vedo, kateri aparat naj izberejo. Jahjefendić še doda, da veliko naglušnih sploh ni seznanjenih s pravico do testiranja slušnega aparata. »Nihče ne more oceniti, kateri slušni aparat je najbolj primeren za določeno osebo. Vsak, ki dobi slušni aparat ali ga zamenja, je upravičen do trimesečnega testiranja.« Jahjefendić priporoča, naj sami preverimo, ali je zdravnik na naročilnico za slušni aparat napisal tudi naročilnico za testiranje.
Pri prodajalcu aparat najprej individualno priredijo izvidu o okvari sluha. Uporabnik ga potem dobi v testiranje za najmanj 14 dni, v dogovoru s prodajalcem lahko tudi za dlje časa; različne slušne aparate pa lahko zavarovanec s testno naročilnico testira največ tri mesece. Če ima prvič slušni aparat, ga na začetku izmenično nosi v desnem in levem ušesu ter ga po določenem času ugasne. Čas uporabe postopno podaljšuje, da se možgani navadijo nanj, pa tudi sam se ga navadi uporabljati. Če pa ugotovi, da mu aparat ne ustreza, ima pravico preizkusiti nov aparat, saj lahko le sam spozna, kateri je zanj dober in kateri ne.

Povezava do celotne objave na spletu >>

 
     
     
     
     
     
     
     
     
 

Naglušnost

 
 


Naglušnost
Število ljudi z okvaro sluha narašča
Avtor: Aleš Grošelj, dr. med., spec. otorinolaringolog
Kljub uspešnemu zdravljenju bolezni, ki nezdravljene vodijo v naglušnost ali celo gluhost, število ljudi z okvaro sluha neprestano narašča. S podaljšanjem življenjske dobe se je povečal tudi delež ljudi s starostno izgubo sluha.
 
Prav tako se je s sodobnim načinom življenja povečala izpostavljenost hrupu in drugim dejavnikom, ki škodljivo vplivajo na zdravje in sluh.
Do okvare sluha pride zaradi motenj na različnih delih slušne poti. Zvok potuje po sluhovodu do bobniča in ga zaniha. Nihanje bobniča se preko slušnih koščic (kladivce, nakovalce in stremence) prenaša do notranjega ušesa. Moteno prevajanje zvoka do notranjega ušesa povzroči prevodno (konduktivno) izgubo sluha. V čutnih celicah notranjega ušesa se zvočno valovanje pretvori v signale, ki se po živčnih poteh prenašajo v možgane. Okvara čutnih celic in živčnih poti povzroči motnjo v zaznavanju zvoka, govorimo o zaznavni (senzorinevralni) izgubi sluha. ...
 
 
... Tudi zelo glasni zvoki lahko povzročijo zaznavno naglušnost, takrat govorimo o akustični travmi. Zelo glasen, kratek zvok, ki nastane npr. ob eksploziji, povzroči začasno ali celo trajno in nepopravljivo izgubo sluha. Tudi dolgotrajna izpostavljenost hrupu pripelje do odmiranja čutnic v notranjem ušesu. Običajno tak bolnik ne sliši visokih frekvenc na obeh ušesih, naglušnost pogosto spremlja šumenje.
Starostna naglušnost je napredujoča zaznavna naglušnost na obeh ušesih, ki se razvije s staranjem. Vzroki in dogajanja, ki privedejo do tovrstne izgube sluha, še niso docela pojasnjeni. Spremembe v sluhu se začnejo že pri 20-ih letih, ko pride do odmiranja čutnic, ki so odgovorne za zaznavanje tonov zelo visokih frekvenc. Takšne izgube sluha v vsakodnevnem življenju ne zaznamo. Z leti okvara postopoma napreduje in se širi tudi v področje nižjih frekvenc, ki so pomembne za sporazumevanje. Pri 80-ih letih že večina ljudi potrebuje slušne pripomočke. Človek s starostno naglušnostjo se sprva pritožuje, da ne sliši telefona in ne more slediti pogovoru v družbi in hrupu. Izgubi sluha je pogosto pridruženo šumenje, ki je lahko celo hujša nadloga kot naglušnost sama.
Dalj časa trajajoča in napredujoča izguba sluha je pri starejših resen problem, ki jih močno osami in lahko vodi v spremembe osebnosti in obnašanja. Hujša naglušnost namreč močno oteži sporazumevanje z okolico, kar pri starostnikih povzroči izgubo socialnih stikov in depresijo.
Gluhi in naglušni bolniki potrebujejo pregled pri otorinolaringologu. Običajno že s pogovorom in pregledom orientacijsko opredelimo izgubo sluha. Za natančno opredelitev vrste in stopnje izgube sluha so potrebne dodatne preiskave s posebej prilagojenimi aparaturami – avdiometri. Kadar z omenjenimi preiskavami ugotovimo trajno okvaro sluha, kjer ni možnosti za zdravljenje z zdravili ali operacijo, predpišemo slušni aparat. Boljši učinek dosežemo z uporabo slušnih aparatov na obeh ušesih. Tako se izboljša poslušanje, orientacija v prostoru, zmanjša se moteče šumenje in prepreči postopen upad razumevanja govora.
Slušni aparati so miniaturni ojačevalniki zvoka. Sodobna digitalna tehnika omogoča kvalitetno zaznavanje zvoka in razumevanje govora tudi v hrupnem okolju, celo pri težjih okvarah sluha. Slušni aparat je pripomoček, ki izboljša komunikacijo in s tem tudi kvaliteto življenja. Ne more pa preprečiti izgube sluha, če bolezen napreduje. Oseba, ki dobi slušni aparat, na začetku potrebuje strokovno uvajanje. Vaje poslušanja vodijo za to usposobljeni strokovnjaki. S strokovno izbranim in pravilno nastavljenim slušnim aparatom je naglušne ljudi mogoče odtrgati iz sveta tišine in izpolniti praznino v komunikaciji, ki jo sicer izguba sluha pušča za seboj.

Povezava do celotne objave na spletu >>

 
     
     
     
     
     
     
     
     
 

Na slušni aparat se je treba navaditi

 

8. maj 2014

Vir / Avtor:  Anita Vošnjak

 


Težave s sluhom naj bi imelo blizu deset odstotkov populacije; skoraj polovica po 60. letu starosti. Kljub visokim odstotkom naglušnih oseb pa ima pri nas slušni aparat le okrog 70.000 ljudi. Pa še ti jih pogosto spravijo v predal, saj ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj.

Na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije za razkorak med številom naglušnih in uporabniki slušnih pripomočkov krivijo stigmo, ki je povezana z nošenjem slušnega aparata. »Zlasti starejši ljudje zelo neradi priznajo, da so naglušni. Tudi ko jih na moteče zvoke televizijskih in radijskih sprejemnikov v njihovem stanovanju opozorijo svojci in sosedje, še vedno traja skoraj deset let, da se soočijo z naglušnostjo in si priznajo, da potrebujejo slušni aparat,« pojasnjuje sekretar zveze Matjaž Juhart.

Dodaja, da tudi po prejemu marsikdo aparat skriva in se ne želi vključiti v društva, kjer bi mu lahko marsikaj olajšali in pomagali pri izbiri slušnih pripomočkov. Številni naglušni namreč po njihovih ugotovitvah niso zadovoljni s svojim slušnim pripomočkom, četudi so izbrali in doplačali nadstandardne, ki bi jim lahko omogočili individualne prilagoditve. »Med razlogi za to, da pripomočka ne uporabljajo, najpogosteje navajajo, da jim vse šumi, piska, da jih boli glava, da jim je vse preglasno...« naštevajo na zvezi in dodajajo, da so v resnici le slabo izbrali aparat ali pa se nanj niso privajali dovolj postopno oziroma niso izkoristili možnosti individualnih nastavitev.

Matjaž Juhart opozarja, da naj bi se pri izbiri pripomočkov dogajale tudi nepravilnosti, o katerih pa uporabniki ne želijo govoriti. Posamezni zdravniki naj jih namreč z napotnico ne pošiljajo k najboljšemu, marveč k določenemu ponudniku. Nekatere ambulante naj bi obiskovali tehniki dobaviteljev, nekaterim naj bi napotnice pridobili kar v trgovini, na napotnici naj bi bilo kdaj zapisano, da ob zamenjavi ni potrebno testiranje. ...

... Vodja avdiovestibulološkega centra UKC Ljubljana doc. dr. Saba Battelino obžaluje, da na omizje ni bila vabljena tudi zdravstvena stroka, in oporeka večini očitkov. »Mi vidimo predvsem uporabnike, ki slušne aparate radi uporabljajo, hodijo na redne kontrole in jih menjajo na šest let ter se oglašajo ob spremembi sluha ali drugih ušesnih težavah.« Poslušanje s slušnim aparatom pa ni nikoli enako poslušanju z normalnim sluhom, posebej to velja za govor v skupini ljudi in poslušanje glasbe, pojasnjuje. Po njihovih ocenah tako večina slušne aparate nosi, polževe vsadke pa uporablja kvečjemu odstotek oseb. Nastavitve slednjih so v ljubljanskem centru strokovno odlične, pravi dr. Saba Battelino in dodaja, da pa se večkrat zgodi, da uporabniku svetujejo drugo vrsto slušnega aparata (predvsem zauheljnega in ne vušesnega), a uporabnik vztraja pri svojem, čeprav pri njegovi obliki sluhovoda, stanju srednjega ušesa ali izgubi sluha vušesni slušni aparat ne bo mogel pomagati. Slabo slišečim osebam, ki prvič prejmejo aparat, okvirno svetujejo zanje najbolj primeren tip aparata in svetujejo, da jih preizkusijo več (vsaj dva tedna). Čeprav jim povedo, da se lahko sami odločijo, jih večina vztraja, naj jim povedo, kateri je najboljši. ...

Zavarovanim osebam z izgubo sluha obvezno zdravstveno zavarovanje omogoča slušni aparat za eno ali obe ušesi za zaušesni slušni aparat 300 evrov in za vušesni slušni aparat 312 evrov za kos. Vsi slušni aparati pogodbenih dobaviteljev v okviru cenovnih standardov omogočajo ustrezno rehabilitacijo, je povedal Peter Rutar iz sektorja za odnose z javnostmi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Povezava do celotne objave na spletu >>

 
     
     
     
     
     
     
     
     
 

Za dober sluh lahko največ naredite sami

 

15. december 2008

Avtor: Zdenka Đokić


Veseli december je med drugim tudi mesec bučnih praznovanj in silovitih pokov petard in drugih eksplozivnih sredstev, ki naj bi pričarali praznično vzdušje. Za večino se proslavljanje dobro konča (ali vsaj z nekajdnevnim zvonjenjem v ušesih), gotovo pa bomo slišali tudi o tistih, ki bodo silvestrsko noč preživeli na urgenci, kjer jim ne bodo krpali le dlani ali obraza, ampak tudi bobnič, ki bo podlegel oglušujoči moči eksplozije.

Asist. mag. Saba Battelino, dr. med., specialistka otorinolaringologije s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana je v pogovoru povedala, da se ljudje, predvsem pa mladi, premalo zavedajo, kako dragocen je sluh. Jemljejo ga kot nekaj samoumevnega, kot nekaj, kar se ne more izrabiti ali odpovedati.

Hrup je le eden izmed vzrokov, ki lahko povzroči izgubo sluha, vendar je to razlog, na katerega imamo ljudje največ vpliva in se mu lahko izognemo. Dolgotrajna izpostavljenost hrupu, pa naj gre za delo na gradbiščih, obiskovanje koncertov ali za vsakodnevno poslušanje glasbe iz predvajalnika MP3 na največji glasnosti, vodi po besedah asist. mag. Sabe Battelino v obrabo sluha. »Če primerjamo obrabo sluha z vidom, je to enako, kot če bi dolgo časa, ure in ure ali celo mesece, gledali v močno luč. Če je na koncertu zvok tako močen, da ga čutimo v notranjih organih in da je valovanje zvoka tako močno, da nas neka nevidna sila potiska stran od zvočnikov, si lahko predstavljamo, kaj takšna glasnost naredi centimetrskemu bobniču, drobcenim slušnim koščicam in nekajmilimetrskemu notranjemu ušesu. Dolgotrajna izpostavljenost hrupu počasi, a vztrajno pripelje do obrabe zaznavnega dela sluha, okvaro pa lahko sproži tudi nenaden, silovit pok, pisk ali eksplozija s povišanim zračnim tlakom, vendar v tem primeru ne gre za obrabo, ampak neke vrste šok poškodbo.« Po besedah strokovnjakinje s področja otorinolaringologije sta obe okvari ireverzibilni, nepopravljivi, čeprav pri nenadnih izgubah sluha obstaja večja verjetnost učinkovitejše pomoči. ...

... Motnje ravnotežja ali piskanje v ušesu vzemite resno
Odrasli se moramo po pomoč obrniti, če opazimo, da z našim sluhom nekaj ni v redu. Kdaj se dogaja nekaj sumljivega, pa najbolje vemo sami, je povedala asist. mag. Battelinova. »Če zaznamo nekaj, kar nas moti, omejuje in večkrat dnevno preusmeri našo pozornost, pa naj gre za slabši sluh, bolečino, moteče srbenje, iztekanje tekočine iz ušesa, občasne vrtoglavice, nenadno piskanje ali slabše gibanje obraza, je smiselno obiskati zdravnika. Ob vsaki motnji, ki se zdi neobičajna, tudi če težave niso zelo hude, posvet s strokovnjakom ni odveč; sploh, če težava vztraja, se pojavi večkrat ali se stopnjuje. Izbrani zdravnik opravi osnovni pregled in če odkrije težavo, ki je ne zna rešiti sam, bolnika usmeri k nam. Občasne motnje ravnotežja, ki postajajo vse pogostejše, naraščajoče piskanje v ušesu ali občasno iztekanje tekočine iz ušesa, čeprav brez bolečine, so nedvomno znaki, ki zahtevajo obravnavo specialista,« je poudarila asist. mag. Battelinova.

Povezava do celotne objave na spletu >>

 
     
     
     
     
     
     
     
 

Šumenje v ušesih - tinitus

 

23. 4. 2013


Šumenje v ušesih ali tinitus je zvok, ki ga slišimo brez zunanje zvočne stimulacije. Osebe s tinitusom ta zvok pogosto opišejo kot zvonjenje, šumenje, brenčanje, bučanje, sikanje, ščebetanje, pojavljanje pulzirajočih glasov in podobno. Ko zvok, ki ga oseba sliši, zazna tudi zdravnik, govorimo o objektivnem tinitusu, sicer tinitus označimo kot subjektiven. Šumenje v ušesih se lahko pojavih pri osebah z okvaro sluha, lahko pa so vzroki tudi druga bolezenska stanja. Pomembno je, da pri stalnem šumenju v ušesih obiščemo zdravnika, da preveri možne vzroke.

Pri pregledu podatkov, zbranih v bazi primarne ravni zunajbolnišnične zdravstvene statistike (ZUBSTAT), smo na Inštitutu za varovanje zdravja RS ugotovili, da je število vseh obravnav tinitusa v Sloveniji v obdobju od leta 2000 do 2011 narastlo od 2808 do 3931. Večkrat so bile obravnavane ženske, vendar predvsem na račun razlike, ki se pojavi v starostni skupini nad 60 let. Med mladostniki, v starostni skupini 10 do 19 nismo opazili trenda naraščanja obravnav tinitusa in tudi med spoloma ni bilo bistvenih razlik (na primer 29 moških in 26 žensk v letu 2011). V ostalih starostnih skupinah število obravnav tinitusa kaže rahel trend naraščanja. Za starostno skupino od 20 do 29 let na primer velja, da je število obravnav od leta 2000 do 2011 narastlo od 89 na 127 pri moških in od 92 na128 pri ženskah. Statistični podatki obiskov v specialističnih ambulantah (ZUBSTAT) za isto obdobje kažejo, da je skupno število obravnav med 1740 in 2504. Opazen je rahel trend naraščanja obiskov v obdobju od leta 2000 do 2011. Število obravnav je bolj izrazito porastlo predvsem pri starostni skupini nad 50 let.

Vzrok za pojav tinitusa je je ponavadi prevzdraženost čutnic notranjega ušesa ali katerekoli strukture vzdolž slušne proge. Ko pride do »centralizacije šuma« motnje zmanjšamo z zvočno terapijo, s poslušanjem pomirjujoče glasbe ali zvokov iz narave, kot sta veter in šumenje vode. Te melodije omogočijo prekrivanje neprijetnega zvoka. V nekaterih primerih je priporočena tudi zdravstvena terapija, ki omogoča boljše razumevanje problema in učinkovitejše spopadanje s spremljajočimi težavami.

Tinitus je najbolj moteč v tihem okolju. Probleme predstavlja pri učenju, koncentraciji in pred spanjem. Pomembno je, da se osebe s tinitusom ne izpostavljajo prevelikemu hrupu, saj ta težave poveča. Predvsem mladim svetujemo, da so pri pojavu občasnega in kratkotrajnega šumenja v ušesih pozorni in se zaščitijo če opazijo, da pri ponovni izpostavljenosti tinitus traja vedno dlje. Na večjih prireditvah, kot so športni dogodki in koncerti ter pri obisku nočnih klubov, priporočamo občasno prekinitev izpostavljenosti z umikom v tiho okolje. Če to ni možno, svetujemo uporabo ušesnih čepkov.

Organizatorjem prireditev, pri katerih so mejne vrednosti hrupa začasno presežene, predlagamo, da zvok na prireditvah vsaj občasno zmanjšajo na nivo pod mejno vrednostjo, ozvočenje pa uredijo tako, da obiskovalcem onemogočijo neposreden stik z zvočniki. Obiskovalce prireditve, predvsem v zaprtih prostorih, naj z nivojem hrupa seznanijo in jim dajo na razpolago ušesne čepke.
 

Tinitus ali šumenje v ušesih – Pomembnejša priporočila

  1. Izkušnjo šumenja v ušesih (tinitus) ima okoli 10 % prebivalstva.
    Oba spola sta enako prizadeta. Čeprav je šumenje v ušesih pogostejše pri starejših osebah, se lahko pojavi pri kateri koli starosti, tudi v otroštvu. Šumenje v ušesih zaznavamo pogosto kot zvonjenje, žvižganje in brenčanje, opisi zvokov pa so lahko tudi bolj zapleteni.
  2. Večinoma se tinitus pojavlja v blagi obliki.
    Pri večini oseb pojav tinitusa predstavlja le začasno težavo, ki ji sledi izboljšanje v daljšem časovnem obdobju. Za manjše število oseb pa težava postane tako resna, da je potrebna strokovna pomoč.
  3. Tinitus je pogostejši pri ljudeh z okvaro sluha.
    Razširjenost tinitusa je večja pri ljudeh z okvaro sluha, vendar pa resnost tinitusa ni vedno popolnoma povezana s stopnjo izgube sluha. Možno je, da imajo osebe s tinitusom povsem normalen avdiogram.
  4. Tinitus je lahko povezan z občutkom zamašenosti ušesa.
    Tinitus in senzorična izguba sluha lahko, zaradi nejasnih razlogov, povzročita občutek zamašenosti ušes, kljub normalnemu tlaku srednjega ušesa in mobilnosti ušesnega bobniča. Otoskopija in če je na voljo lahko tudi timpanometrija izključita okvaro Evstahijeve cevi. Dekongestivi in antibiotiki redko pomagajo.
  5. Trditev, da glede poteka tinitusa ni mogoče ukrepati, je lahko zelo škodljiva.
    Negativne izjave niso le nekoristne, temveč usmerijo pozornost oseb na njihovo težavo in stisko še povečujejo. Pozitiven odnos je na splošno koristen. Pomembno je poudariti, da je tinitus v večini primerov blag, da se s časom zmanjšuje ali izgine in da tinitus ne predstavlja nevarnosti za izgubo sluha.
  6. Bogatenje zvočnega okolja blaži ostrino tinitusa.
    Mirna glasba, zvok ventilatorja ali šumenje vode prekrijejo zvok tinitusa. Zvoki iz narave so še posebej koristni pred spanjem.
  7. Slušni pripomočki so koristni.
    Napor pri poslušanju povzroči povečan odziv v centralnem živčnem sistemu. Povečana občutljivost pa lahko povzroči, da se tinitus pojavi ali poslabša, če je že prisoten. Popravek izgube sluha zmanjša odziv centralnega živčnega sistema kar zmanjša stopnjo resnosti tinitusa. Slušni pripomočki so koristni tudi, če je izguba sluha razmeroma blaga. Strokovnjaki priporočajo avdiometrijo pri posvetovanju zaradi tinitusa, kar pomaga pri odločitvi o uporabi slušnega aparata. Za vse osebe, ki omenjajo tinitus, se torej priporoča avdiološki pregled. Odločitev o tem, kdaj začeti z uporabo slušnega pripomočka in kakšen pripomoček uporabiti, je prepuščena posamezni osebi in avdiologu.
  8. Bolezenske spremembe kot vzrok tinitusa so redke, a pazljivost ni odveč.
    Tinitus je lahko tudi simptom bolezni, kot sta akustični nevrom in otoskleroza. Posebej moramo biti pozorni, če je tinitus enostranski oziroma če utripa.
  9. Zdravila za tinitus ni.
    Zdravila, ki se uporabljajo, lajšanjo spremljajoče simptom, kot so vrtoglavica, nespečnost, anksioznost ali depresija.
  10. Pomoč osebam s tinitusom.
    Svetujemo obisk osebnega zdravnika, ki ugotovi možne vzroke in pacienta po potrebi napoti na specialistični pregled. Priporočamo organiziranost in medsebojno pomoč oseb s tinitusom.

Povzeto po: Britansko združenje za tinitus http://www.tinnitus.org.uk/pages/337 (Dostop: 21.2.2013)

Povezava do objave na spletu >>

 
     
     
     
     
     
     
     
     
 

Ko zvonjenje v ušesu ne poneha

 

4. marec 2011

Avtor: Zdenka Đokić


Imeti stalno prisoten hrup v ušesih, pri čemer se spreminja jakost od komaj slišnega do neznosno glasnega zvoka, pomeni prikrajšanje za tišino in s tem izgubo počitka. Kroničen tinitus pa ne vpliva le na slab spanec, temveč vodi v vsesplošno utrujenost in slabo zbranost. Veliko ljudi, ki trpi za motnjo, konča v fizični in duševni osamitvi, ki včasih pripelje celo do depresije in obupa.

Majda Spindler, dr. med., specialistka otorinolaringologije z oddelka za otorinolaringologijo in kirurgijo glave Splošne bolnišnice Maribor že vrsto let pomaga ljudem, ki nočne tišine in miru ne jemljejo kot nekaj samoumevnega.

Beseda tinitus izhaja iz latinske besede tinnere in pomeni zvoniti. Gre za medicinsko poimenovanje zvoka, ki ga slišimo v enem ali obeh ušesih oziroma glavi in nima izvora v okolici. Obsega lahko zelo različne zvoke od čistih tonov do večplastnih zvokov, kot so šumenje, piskanje, brnenje ali razbijanje, zvok lahko oponaša celo veter, sikanje pare, žvižganje, petje ptic, oglašanje čričkov ipd.

Približno 17 odstotkov vsega prebivalstva ima izkušnje s tinitusom, 5 odstotkov pa jih ima resnejše, klinične težave, ki segajo od zmernega draženja do popolne nesposobnosti za normalno življenje, opisani so tudi samomori. Razlik glede pogostnosti tinitusa med ženskami in moškimi ni, tudi večjih geografskih razlik ni. Je pa v državah z višjim standardom in bolj razvitim zdravstvenim sistemom več takih, ki se oglasijo pri zdravniku zaradi tinitusa. Polovica tistih, ki imajo tinitus, ima tudi okvaro sluha, od 20 do 40 odstotkov pa še preobčutljivost za glasne zvoke iz okolja.

Tinitus ni bolezen, ampak bolezenski znak, ki ga lahko povzročijo različne bolezni in stanja. Nastane lahko zaradi obolenja ušes, predvsem pri kronični in akutni akustični travmi, pri izpostavljenosti hrupu, starostni naglušnosti, nenadni izgubi sluha, vnetjih, poškodbah, otosklerozi, Menierovi bolezni ...

Povezava do celotne objave na spletu >>

 
     
     
     
     
     
     
     
     
 

Poslušanje z obema ušesoma

 

17. februar 2011

Vir / Avtor:  Po Scientific American Mind priredila Andreja Blažič Klemenc

Zvoke sicer dovolj dobro zaznavamo samo z enim ušesom, signali iz obeh pa so potrebni za določitev, od kod prihaja zvok. Informaciji iz obeh ušes možgani »sestavijo«, zato lahko zvok dojamemo prostorsko. Postopek poteka na osnovi razlike v dohodnih časih in glasnosti zvočnih valov, ki dosežejo posamezno uho.

Da možgani glede na prostor zaznavajo tone različno, je razvidno zlasti, kadar tone zaznavamo v vsakem ušesu posebej skozi slušalke. Namesto dveh ločenih signalov zaslišimo en fiktivni ton, ki se oglasi nekje v naši glavi ali zunaj nje. Če sta dražljaja v obeh ušesih enako močna in se predvajata hkrati, se nam zdi, da se nam ton oglaša iz sredine glave. Če se ton na enem ušesu predvaja tiše ali z zamikom, se njegov navidezni vir navidezno premakne proti nasprotnemu ušesu. Manj znano je, kako ušesa razlike v dohodnih časih in glasnosti prevedejo v prostorsko zaznavo.

Povezava do celotne objave na spletu >>

 
     
     
     
     
     
     
     
     
 

Polžev vsadek - drugačen slušni pripomoč.

 
 



Šele ko se pojavijo težave s sluhom, se začnemo zavedati, v kakšen čudežni svet se vsakodnevno ovijamo z mavrico zvokov. Zlasti težko je, ko se s tem spopadajo otroci. Morda tako zelo, da potrebujejo polžev vsadek.

Doktorica Saba Battelino, specialistka otorinolaringologije z UKC Ljubljana, je asistirala pri prvi vsaditvi polževega vsadka v Sloveniji, zadnjih osem let vsaditve opravlja samostojno, prejšnje leto pa je prvič v Sloveniji opravila simultano obojestransko vsaditev polževega vsadka. Na našem portalu  je o njem podala osnovne informacije, ki bodo prav prišle staršem, katerih malčki imajo s sluhom resne težave.


Kako polžev vsadek deluje

Polžev vsadek, angleško 'cochlear implant', je vgradni slušni pripomoček, ki nadomesti delovanje notranjega ušesa. To, da je vgradni, pomeni, da enega od njegovih delov z operacijo vsadimo v telo. Del notranjega ušesa, ki je zadolžen za sluh, imenujemo polžek. Sestavljen je iz čvrstega kostnega ogrodja, dvakrat in pol zavite cevi, ki se ji prilega mehki del polžka – tekočina in mehke membrane –, v katerem so zaznavne slušne celice, imenovane dlačnice. Polžek pretvori zvok v električni impulz, ki se potem preko slušnega živca in mnogoterih živčnih povezav konča v možganski skorji, kjer dejansko slišimo. Polžev vsadek dovede zvočne signale, spremenjene v kodirane električne impulze, neposredno do slušnega živca. Poleg notranjega dela – implanta, ki ga sestavljata elektroda in stimulator, vsebuje še zunanji del – govorni procesor, ki se nosi za ušesom.

Povezava do celotne objave na spletu >>

 
     
     
     
     
     
     
     
     
 

Sluh lahko vzame že klofuta

 

4. 1. 2011

Avtor: Mojca Šimenc



Ko se zjutraj odpravimo po prometni cesti ali se popoldne znajdemo v vrvežu nakupovalnega središča, redko pomislimo, kako pomembna je vloga sluha pri pravilnem zaznavanju okolja. Sluh je eden od najbolj pomembnih dejavnikov za zdrav duševni razvoj in še sredi prejšnjega stoletja so bili gluhi ljudje izločeni iz vsakdanjega življenja.

Čeprav se nam zdi samoumevno, da slišimo, se lahko kaj hitro zgodi, da ne slišimo več. Klofuta, potapljanje ali pregroba uporaba vatiranih palčk lahko poškodujejo srednje uho do te mere, da nam mora pomagati otokirurg. Kako, nam je pojasnila asist. mag. Saba Battelino, dr. med., specialistka otorinolaringologinja s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo KC v Ljubljani.

Povezava do celotne objave na spletu >>

 
     
     
     
     
     
     
     
     
 

Da slišimo več, nas mora veseliti

 

1. 5. 2011

Avtor: Zdenka Đokić



Gluhe in naglušne so imeli včasih za neumne, saj so se pogosto nepravilno odzvali na določene situacije v okolju. Prav nasprotna je bila obravnava ljudi s slabim vidom. Tisti, ki so nosili očala, so dajali vtis natančnosti, razgledanosti, inteligence. Čeprav te zastarele stigme izgubljajo na pomenu, se zdi, da si ljudje težko nadenejo slušni aparat, in sicer zaradi sramu.

O vzrokih za neuporabo, ki največkrat tičijo drugje, smo se pogovarjali z doc. dr. Jagodo Vatovec z avdiološke ambulante ORL-klinike Kliničnega centra Ljubljana, ki je pojasnila nekatere težave privajanja na slušni aparat in z Majdo Spindler, dr. med., specialistko otorinolaringologije iz Splošne bolnišnice Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, ki je pojasnila postopek pridobitve slušnega aparata.

Povezava do celotne objave na spletu >>

 
     
     
     
     
     
     
     
     
 

Kako deluje slušni aparat?

 

Datum: ni podatka

Avtor: Alja Gogala



Kako pomembno vlogo v našem življenju igra zvok, se zavemo šele takrat, ko ga ne slišimo več. Izguba sluha pretrga našo vez z zunanjim okoljem, nas osami in onemogoči normalno sporazumevanje. Naglušni se s svetom lahko ponovno poveže s pomočjo slušnega aparata, ki je prilagojen posamezniku in njegovi slušni okvari.

Na vprašanja o okvarah sluha in slušnih aparatih je odgovoril Aleš Matos, dr. med., spec. otorinolaringologije.

• Kaj povzroči okvaro sluha?
• Zakaj pride do prevodne naglušnosti in kako jo zdravimo?
• Kakšni so vzroki za zaznavno izgubo sluha?
• Kdaj je slušni aparat primeren in kako deluje?
• Kakšne vrste slušnih aparatov imamo na voljo in kako se med seboj razlikujejo?
• Kako izberemo primeren slušni aparat?
• Kakšne so novosti in trendi na področju razvoja slušnih aparatov?
• Kakšen je danes odnos do naglušnosti?

Povezava do celotne objave na spletu in odgovori na zgornja vprašanja >>

 
     
     
     
     
     
     
     
     
 

Kako nevarno je preglasno posl. glasbe?

 

Avtor: Jerneja Batista

 



Strokovnjak nam je pojasnil, kako nevarna je prevelika izpostavljenost hrupu, in opozoril na vse bolj razširjeno naglušnost med vsemi generacijami.

Dandanes nas neprestano obdajajo različni zvoki, ki so lahko za naš sluh močno škodljivi. Za ljudi s slušno okvaro predstavlja hrup velik problem, saj je zmožnost za razumevanje govora in komuniciranje vedno bolj omejena. O pretiranemu hrupu in o tem, kako se mu lahko izognemo, smo se pogovarjali z ...

Povezava do celotne objave na spletu >>

 
     
     
     
     
     
     
     
     
 

Sluh, naglušnost in gluhota

 

Oktober 1999

Avtor: dr. Stane Košir, doc.

Kaj moramo vedeti ko se prvič srečamo s problemi sluha.

• Gluhota, kaj je to?
• Pomen sluha
• Medicinski vidiki izgube sluha
• Širše psiho-socialne posledice gluhote in naglušnosti
• Odkrivanje in evidentiranje gluhote in naglušnosti
• Slušni aparati
• Drugi tehnični pripomočki
• Rehabilitacija

Pričujoča knjižica vsebuje nekaj osnovnih informacij, ki jih mora poznati posameznik, ki se srečuje s problemi sluha. Torej je namenjena gluhim in naglušnim samim, staršem gluhih in naglušnih otrok, in njihovemu okolju, ki bi jih moralo čim bolje razumeti.

Tematika je zelo široka in zadeva različna področja od fizikalne akustike, preko medicinske avdiologije in otorinolaringologije, jezikoslovne fonetike in lingvistike do psihologije oseb, socialne skrbi, in nenazadnje defektologije.

Povezava do celotne objave na spletu >>

 
     
     
     
     
     
     

Prva stran       10 Razlogov         Ponudba        Slušni aparati         Novice         Povezave        Kontakt        Spletna trgovina

 
 
 

© Vse pravice pridržane, 2015